Karantanija ušla

	Slovenska vojska

	Specialna enota

	Tuje službe

	Pri naših sosedih

	Karantena mišljenja za Slovence?

Zgodovinska Karantanija in njeno duhovno sporocilo naj bi bila za slovenske ljudi, ki so jih dresirali z jugoslovanstvom, kot neka nalezljiva bolezen. Vse tiste, ki so se okužili z njo, naj bi zaprli v karanteno in jih ozdravili “neznanstvenega” (krivoverskega) mišljenja, kar pa jim nikakor ni uspelo. Karantanska “bolezen” je ušla iz karantene in se nezadržno širi.

Karantanija ušla
ujemite jo in spet zaprite  – v tretjo Jugoslavijo?

Dr. Jožko Šavli
January 10, 2011

Pricujoci clanek ne temelji na dokoncnih dejstvih, in sicer, kaj natancno je katera od organizacij in služb, ki jih navajm. Izhodišce clanka je vprašanje, kdo lahko izvaja blokado nad informiranjem evropske in svetovne javnosti o Slovencih? Dejavnikov je na tem polju kar nekaj, od akademskih krogov do tiska in televizije, tudi mednarodnih, in seveda policijskih in tajnih služb. Te slednje so medseboj povezane. Ne samo v tem, kar zadeva varnost obstojece državne ali vladajoce strukture, temvec tudi glede varovanja njene nacionalne, politicne ali režimske ideologije.

V nekdanji Jugoslaviji  na primer, so morali biti vsi policaji, vojaško osebje, pa politiki in vodilni v podjetjih clani partije in najveckrat tudi Udbe. V Italiji si lahko dobil dobro službo le, ce si bil vpisan v vladajoco kršcansko-demokratsko stranko; v Avstriji v socialisticno stranko itd. Kot clan stranke si bil podvržen njeni disciplini. Dobival si navodila, ki pogosto niso bila v skladu s pravicami cloveka in njegovo svobodo. Navodila so se neredko nanašala tudi na pripadnost narodu. Ni bilo »zaželjeno«, da si javno nastopal kot Slovenec. Spomnimo se, kako nas je že pisatelj Prežihov Voranc opozoril na to v njegovi crtici Gospa Sveta: Iskal je cisto navadno službo, pa so ga vprašali, kaj je? Odlocno je rekel, da Slovenec. In zato službe ni dobil. Ko je odhajal, ga je nekdo vprašal, kako je bilo? In je povedal. Oni pa nazaj: Zakaj pa nisi rekel, da si Nemec! Podobno se je godilo tudi v Trstu, kjer si se moral izdajati za Italijana, cetudi si potem rekel, da so bili tvoji predniki Slovenci. Še vecji teror je bil v v Beneški Sloveniji, kjer si za službo moral lagati, da nisi Slovenec, kvecjemu »Slovan«. In celo v Jugoslaviji si na delovnem mestu hitreje napredoval, ce si bil »Jugoslovan«. Ali si se vsaj tako tako pretvarjal, pri cemer ni bilo potrebno, da si tajil pripadnost slovenstvu oziroma slovenskemu jeziku. Jugoslovanstvo je bilo namrec cilj prihodnosti, v katerega naj bi prešlo tudi slovenstvo.

Pod Jugoslavijo si sicer lahko bil tudi odkrito Slovenec, toda le za notranjo, za jugoslovansko rabo. V svetu si bil »Jugoslovan« in nisi imel lastne identitete. Svet je poznal Slovence kvecjemu po tem, da je od casa do casa izšel izbor slovenske poezije v francoskem prevodu, navadno pri založbi Seghers v Parizu. Ko pa je npr. v Budimpešti izšel prevod Prešerna v madžaršcini, in to kar v 14.000 izvodih, so v Belgradu porocali o madžarski izdaji »jugoslovanskega« pesnika Prešerna. Pomurska založba (Murska Sobota), ki je prevod pesnikovih poezij posredovala madžarski založbi Europa, pa je morala od tedaj naprej izdajati samo še literaturo »neuvršcenih«. Res, v casu Jugoslavije so morali Slovenci kot narod ostajati pred svetom v karanteni. Njihova identiteta je bila tolerirana le toliko, kolikor ni motila jugoslovanstva.

Karantanija v 8. stol. in zraven majica s karantanskim panterjem, ki je postala hit med mladimi v Sloveniji. Nasprotnik si danes z gonjo proti panterju prizadeva ubiti zavest in duha Slovencem, še posebno mladim.

Ko sem v 80.letih odkril Crnega panterja, ki je bil grb zgodnje slovenske države Karantanije, ni bilo v takrat še jugoslovanski Sloveniji nobenega odziva. Pred osamosvojitvijo, ko so iskali insignije za samostojno Slovenijo, pa je skupina mladih predlagala za njen grb tudi karantanskega panterja. Tedaj se je sprožil plaz, izdivjali so se proti pantejevemu znaku v vec glasilih. V osrednjem dnevniku Delo je Albin Buttolo objavil clanek »Dol s crnim panterjem« (29. avg. 1990). V clanku je predlagal zamenjavo panerja s prašicem. Neki Lojze Kastelic je v glasilu Moj mali svet (4/1991) objavil clanek »Korenine umnega cebalrstva« in panterja razglasil za sesajoce tele. Jugoslovansko usmerjeni tednik Mladina (23/1990) je na naslovni strani prinesel izmaliceno podobo pantrja, ki v krampljih stiska lik Triglava, lipov list in rdeco zvezdo. V Enciklopediji Slovenije (4/1990) je Timotej Knific iz narodnega muzeja v Lublani objavil geslo Karantansko-ketlaška kulturna skupina. V njej je podobo panterja na neki broši iz 9.stol. oznacil za fibulo »z zverjo«. Zgodovinski inštitut Milka Kosa pri ZRC SAZU pa je proti panterju razširil celo posebno izjavo s pridihom strokovnosti, a tudi ideološkega ustrahovanja, ki jo je podpisal mdr. sam akad. univ. prof. Bogo Grafenauer.

Ocitno je pod navidezno slovensko skorjo prikrito ostajal star jugoslovanski režim ter njegov aparat. Nastala je ideološka bitka za prevlado v slovenski javnosti. Za to, ali bo v njenem mišljenju ostajalo še naprej jugoslovanstvo in prepricanje, da Slovenci spadamo na Balkan, odkoder naj bi pred nekaj stoletji tudi prišli. Ali pa, da od tam nismo prišli in da kot avtohton narod po našem poreklu in zgodovini spadamo v Srednjo Evropo. Tisto, kar je predstavljal naš zgodovinski grb s panterjem. Toda znak panterja je postopoma le prebijal jugoslovansko karanteno, v katero ga je potlacil star režimski aparat. In to kar v imenu znanosti. Podobno kot so delali poprej (kot poprej v imenu »znanstvene« ideologije marksizma – leninizma.

Na vsak nacin, ustrahovanje slovenske javnosti s panslovansko in jugoslovansko ideologijo, proti kateri je stal Crni panter, grb slovenske države Karantanije, ki so jo akademski, partijski in udbovski krogi vztrajno odrivali iz zgodovinskega spomina, ni zaleglo. Mimo njih se je »neznanstveni« znak s panterjem nenehno širil, predvsem med mlajšo generacijo Slovencev, ki je v njem videla slovensko identiteto. Tisto, kar je ji vladajoci aparat z jugoslovansko ideologijo dolga leta paranoicno zanikal in jo poniževal s hlapci n deklami...
  
Slovenska vojska

Ideološko nasilje post-jugoslovanskih krogov v Sloveniji, ki je bila 1991 proglašena za samostojno, je prestrašilo vrhove politicnih strank nasproti karantanskemu panterju. V njih so se namrec nahajali, in se še vedno, zaupniki starega jugoslovanskega (velesrbskega) režima. In ta aparat je videl v karantanskem panterju, ki je predstavljal identiteto in državnost Slovencev v zgodovini, najvecjo ovirno za verodostojnost njegove tihe namere, da bi pod takšnim ali drugacnim imenom znova vzpostavil jugoslovansko tvorbo. Danes so ji že dolocili tudi ime - »Zahodni Balkan«. (Šemasto, vendar resnicno!).

Ustrahovanje javnosti nasproti Crnemu panterju je prihajalo iz krogov na univerzi, akademiji in vsemogocih inštitutih, v katerih je ostalo osebje še iz nekdanje Jugoslavije. V njenem casu si lahko dobil (dobro placano) mesto na teh ustanovah, za malo dela, samo v primeru, da si bil bodisi zaupnik režima ali vsaj pristaš njegove ideologije. Po osamosvojitvi Slovenije je jugoslovanski aparat, ki se je ohranjal v podzemlju, s slovansko in jugoslovansko ideologijo še naprej ustrahoval slovensko javnost. Toda vseh ljudi in ustanov ni bilo mogoce vec prestrašiti in med temi je bila tudi Slovenska vojska (SV) oziroma njen vrh. Ko je po vec letih le postalo jasno, da je panter resnicno znak slovenske zgodovinske države Karantanije, si ga je ne glede na nasprotovanje pojugoslovanjenih akademskih krogov nadela kot znak poveljstva svojih sil.

Znak glavnega štaba Slovenske vojske. Panter je krantanski, vendar tukaj na rumenem polju (izvirno na belem) in drži mec. Oblika šcita je prevzeta iz angleške heraldike. Simbol štaba v dragotini, to je, procelje grškega ali rimskega templja ne ustreza. Toda panter je nedvomno pravi.

Odpor prosrbskih krogov proti panterju oziroma njihovih zaupnikov v sami vojski je bil hud, vendar v njihovih namerah tokrat niso uspeli. Podobno kot je bil Crni panter v nekdanji Karantaniji znak vrhovnega poveljstva karantanske vojske, ki ga je imel sam vojvod (ali vojvoda), izvajal pa njegov maršal, je danes panter znak poveljstva Slovenske vojske. Kaj pa je ta vojska? Slovenska vojska je nastala leta 1993 iz takratne Teritorialne obrambe Republike Slovenije (TO), ki je imela odlocilno vlogo v boju za samostojno Slovenijo, ko jo je julija 1991 napadla jugoslovanska armada – JLA. Sprva je vojska temeljila na naborniškemu sistemu, ki pa je bil leta 2003 ukinjen in ga je nadomestila poklicna vojska. Velika prelomnica za Slovensko vojsko je bil vstop Slovenije v NATO in Evropsko unijo. Danes je Slovenska vojska moderna oborožena sila s 7557 pripadniki stalne in 1662 pripadniki rezervne sestave, ki izvaja razlicne naloge doma in po svetu.

Vrhovni poveljnik SV je predsednik Republike Slovenije, nacelnik njenega generalštaba pa skrbi za njeno operativno delovanje. Organizacija je torej enaka kot v nekdanji Karantaniji, ko je bil vojvod vrhovni poveljnik,njegov maršal pa to, kar je danes nacelnik štaba. Slovenska vojska predstavlja obrambne sile Republike Slovenije, vojaško obrambo izvaja samostojno ali v sodelovanju z zavezniki na podlagi mednarodnih pogodb. Sicer pa ima Slovenska vojska za sabo bogato zgodovino, ki še ni do kraja razkrita. Sega od casa vpadov Obrov in Ogrov naprej, do bojev s Turki in do slovenskih polkov v cesarski vojski. Najbolj odmevna je bila njena zmaga nad Turki leta 1593 pri Sisku. Iz 19. stol. pa nam je ohranjeno porocilo, kako hraber je bil prav kranjsko slovenski polk. Vrhovni poveljnik maršal Radecky se je, ko je jahal mimo, v spoštovanju njihove hrabrosti odkril. In danes naj bi se bali navadnega ideološkega ustrahovanja nekaterih akademskih krogov?
  
Specialna enota

Pri slovenski policiji se prav tako niso pustili ostrašiti in so znak panterja nadeli posebni Specialni enoti, ki predstavlja vrhunec javne in državne varnosti. S tem je bila za Slovence dobljena vsaj ena bitka v ideološki vojni z jugoslovastvom, ki nam ga hocejo zakulisni krogi vsiliti, zato da bi nas, kot omenjeno, znova potegnili v neko tretjo Jugoslavijo, na Zahodni Balkan.

Za uradni zacetek policije v Sloveniji velja 8. junij 1849, ko je bilo ustanovljeno avstrijsko orožništvo, razdeljeno po takratnih deželah. Pod Jugoslavijo po prvi vojni je obstajala enotna jugoslovanska žandarmerija. Po drugi pa »milica«, ki je imela sicer svoje oddelke po republikah, vendar je bila povsem pod nadzorstvom partije oziroma Udbe in posredno Belgrada. Kot navajajo, obstaja današnja Specialna enota od decembra leta 1972, ko je prišlo do teroristicnega napada na olimpijskih igrah v Münchenu in do vdora teroristicne skupine v takratno Jugoslavijo. Formalno je bila v slovenskih rokah, koliko pa dejansko, ne vemo.

Takrat je imela enota drugacno ime in tudi ne znaka panterja. Imenovala se je še po srbsko »milica«. Imela je tudi vec oddelkov: cete za zavarovanje oseb in objektov, samostojen oddelek za materialno-tehnicne zadeve in samostojen vod za protidiverzijsko zašcito. S tem je ta enota dobila vse lastnosti sodobne specialne enote.

Razmere so se zapletle proti koncu 80. let, ko se je takratna »milica« odlocno postavila na stran slovenskih osamosvojitvenih teženj. Prav tako tudi njena Udba in to, kot vse kaže, mimo uradne partije. Leta 1989 je v akciji Sever zaustavila srbske mitingaše, poslane iz Belgrada, zato da bi se polastili Lublane. Prišlo je do plebiscita 1990 in oklica samostojne Slovenije 1991. Takoj potem je sledil spopad z JLA, v katerem je Specialna enota v okviru policije nastopila na strani Teritorialne obrambe proti jugoslovanskemu agresorju, ki je bil po nekaj vec kot enem tednu poražen. Tega Slovencem v srbskem Belgradu vse do danes niso pozabili. Zato bi hoteli samostojno Slovenijo na vsak nacin zlomiti, predvsem s pomocjo njim zveste postkomunisticne klike, ki je v Sloveniji trenutno tudi na oblasti (Borut Pahor).

Po zmagi demokraticnih strank na volitvah leta 1990 je bila Specialna enota ustanovljena z odlocbo takratnega ministra za notranje zadeve Igorja Bavcarja, in sicer 23. avgusta istega leta. Ustanovitvi je sledilo obdobje neposrednih priprav na morebiten vojaški spopad z JLA. Specialna enota je sodelovala v osamosvojitveni vojni leta 1991. Tudi v obdobju umika JLA je imela pomembno vlogo. Zadnje dejanje v vojni za Slovenijo je bilo zavarovanje odhoda JLA z ozemlja Slovenije 26. oktobra 1991.

Pripadnik Specialne enote, nad jim šcit z znakom Rdecega panterja. - Pridajamo še nalepko s podobo Triglava s panterjem v vrhu.

Danes pripada Specialna enota Ministrstvu za notranje zadeve Slovenije in deluje pod poveljstvom Generalne policijske uprave. Specialna enota (SE MNZ) je vrhunsko izurjena policijska enota, ki je s svojo gibljivostjo, prilagojeno taktiko delovanja in sodobno opremo, sposobna razreševati najbolj zahtevne naloge javne varnosti. Njeni pripadniki se usposabljajo za izvajanje nalog z najvišjo stopnjo tveganja. Glavne naloge so: protiteroristicno delovanje, prijetje storilcev hujših kaznivih dejanj, varovanje najvišjih domacih in tujih državnih predstavnikov, varovanje dolocenih objektov...

V manj zahtevne naloge, kot je recimo fizicno varovanje nogometnih tekem, ali ob demonstracijah ipd ne posega. V te zadeve posega Posebna enota policije. Razlika je bistvena. Clani Posebne enote so navadni policisti, ki so dodatno usposobljeni, da ob rednem policijskem delu, po potrebi (na ukaz) posežejo po specialni opremi (avtomatskem orožju, zašcitnim sredstvom...) in formirajo Posebno enoto. Specialci pa so najbolj izurjene enote policije in njeni clani so najboljši med najboljšimi.

Znak Specialne enote slovenske policije je, kot že omenjeno, rdec karantanski panter na crnem šcitu. - Šcit ima sicer benecansko obliko, cesar oblikovalec znaka ni vedel in ga je proprosto kopiral, ker se mu je zdel pac »lep«. Tudi redeco barvo panterja so si ocitno izmislili. Toda slucajno je pravilna, saj je v v Karantaniji obstajal tudi rdeci panter, dasi na belem šcitu.
  
Tuje službe

Slovenija ima v Evropi najbolj strateško lego. Nahaja se med vzhodom in zahodom ter severom in jugom, in žanje zaradi tega še toliko bolj pozornost tujih obvešcevalnih služb. V casu Jugoslavije se to na zunaj ni poznalo, ker je Belgrad predstavljal svetu, še zlasti naivnim Americanom, Jugoslavijo kot celoto in kot jezicek na tehtnici med evropskim Vzhodom pod komunisticnimi režimi in demokraticnim Zahodom. Po osamosvojitvi pa je specificna strateška lega Slovenije sredi Evrope dobila samostojen pomen. Tako so na njenem ozemlju bolj ali manj ocitno prisotne vsemogoce tajne službe na celu z jugoslovansko, danes srbsko Kos, ki je nastala iz nekdanje kontra-obvešcevalne službe JLA.

V javnosti ni znano, kakšno je lahko razmerje raznih policijskih enot nasproti tajnim obvešcevalnim službam, med katerimi sta najbolj razkricani ameriška CIA in ruska FSB, komaj kaj pa zaostaja za njima tudi angleška SIS (Secret Intelligence Service). Upoštevati pa je tudi obstoj obvešcevalne službe Nato, ki jo že od zacetka financira v glavnem Amerika. Med hladno vojno so vse dežele zahodne Evrope imele paravojaške organizacije, združene v "Stay Behind Net" pod nadzorstvom zavezništva Nato.

Znaki obvešcevalnih služb: ameriška CIA, ruska FSB in angleška SIS. V slovenske zadeve posegata, kolikor lahko sklepamo ravno po plebiscitu o razmejitvi v Piranskem zalivu, zlasti ameriška in ruska tajna služba. To je mogoce posredno sklepati po objavah na WikiLeaksu. Geopoliticni položaj Slovenije je prevec izpostavljen, da bi jo lahko tuje službe, za razliko od kake Slovaške, pustile pri miru.

Vse te službe, ki delujejo v okviru zavezništva Nato, so bile usmerjene protislovensko, ker so njihove politicne strukture, kot omenjeno, hotele ohraniti Jugoslavijo kot neke vrste ravnotežje med Vzhodom in Zahodom. Takšno gledanje je nenehno iznašala tudi jugoslovanska (srbska) diplomacija, kar je Jugoslaviji in njenemu komunisticnemu režimu, ki je sicer zavozil gospodarstvo, prinašalo zahodno podporo, še zlasti ameriško. Slovenska prizadevanja za lastno identiteto so na Zahodu zaradi tega vztrajno ovirali. Obenem pa se niso ali niso hoteli zavedati, da bi bilo treba v Jugoslaviji odpraviti notranja trenja, tako da bi bila ta država res trdna in bi res predstavljala podlago stabilnosti med Vzhodom in Zahodom.

In tako, ko je leta 1991 prišlo do razglasitve neodvisne Slovenije, je bila Amerika na to povsem nepripravljena in neprijetno presenecena. Še huje! Njen predstavnik je takoj priletel v Belgrad in zagotovil tamkajšnji vladi, da Amerika nima nicesar proti napadu na »neposlušno« Slovenijo. In res je jugo armada – JLA krenila na pohod proti Sloveniji, kjer je njena posadka že zacela z vojno. Toda JLA je bila po nekaj dneh poražena. Ime Slovenije je tedaj obšlo svet in svetovna javnost je ostrmela. Zatem je prišel boj za mednarodno priznanje. Slovenijo so že kmalu priznale razne države, prva med njimi Islandija. Sledile so baltske države pa Argentina, Avstralija...

Države EU so se priznanju upirale, in so Slovenijo priznale na vztrajanje Nemcije šele januarja 1992. Vse dokler Slovenije niso priznale pomembne države sveta, je bila izpostavljena tveganju, da se nanjo ponovno spravi JLA, ker je do tedaj razglasitev njene samostojnosti predstavljala samo notranjo jugoslovansko zadevo. Spomnimo se, kaj se je kasneje dogajalo na Hrvaškem in v Bosni. Priznanju je najbolj srdito nasprotovala Italija, kjer je bil takrat za zunanjega ministra znan prostozidar in srbski zaveznik De Michelis. »Nikoli ne boste priznani«, je zabrusil Slovencem. Toda cas ga je potem prehitel.

Napis, ki opozarja na karanteno. V primeru Karantanije zamenjamo na njem besedo »area« z »idea« in nastane ocitno tisto stanje, v katerem so vladajoci režimi vse do danes držali mišljenje Slovencev s krilaticami kot: hlapci in dekle, narod brez zgodovine (in svetnikov), ponižani in razžaljeni... In to pod krinko »znanosti«!

Angleška tajna služba, ki je bila podaljšana roka Winstona Churchila, predsednika angleške vlade in vodilnega prostozidarja, je v prvi vrsti odgovorna za pomor okoli 12.000 slovenskih domobranskih borcev. Ob koncu vojne so se umaknili na Koroško, ki je bila pod angleško zasebo. Od tam so jih vrnili v roke Tita in njegovega štaba, ki jih je dal pomoriti v Kocevskem Rogu.

Naslednje kriminalno delo te službe proti Slovencem, in Churchila samega, se je dogodilo nad Slovenci v Trstu, ki je bil po drugi vojni in vse do leta 1954 pod zasedbo Angležev in Americanov. Delavski razred v mestu, v katerem je bilo okoli 70.000 Slovencev (štetje 1946), je bil naklonjen jugoslovanskemu vodju Titu. Ta pa je prišel leta 1948 v spor s Stalinom, domnevnim vodjem svetovne revolucije. Angleži oziroma njihova tajna služba je tedaj v Trst pripeljala Stalinovega cloveka po imenu Vittorio Vidali, ki je stopil na celo delavskega razreda. In tedaj so njegovi ljudje slovenskim delavcem preprecevali vstop na delovno mesto, ce so imeli otroke v slovenski šoli, vse dokler jih niso vpisali v italijansko.

Tako so slovenske šole v tržaških mestnih predelih prenehale, mlada slovenska generacija pa se je postopoma poitalijancila. Zasedbena anglo-ameriška uprava v Trstu bi morala takšno nezakonito pocetje prepreciti. Toda Angle?i, ki so preko svoje tajne službe vse organizirali, so zadevo pustili pri miru. Americani pa se zanjo preprosto niso brigali. No, po kakem letu so njihovi prostozidarski lordi ustanovili razvpito Amnesty International, ki se zavzema za clovekove privice posameznika, ne pa za pravice naroda. In goljufa s tem svetovno javnost.

  
Pri naših sosedih

Namen takšnega pocetja v Trstu je bil sicer prikrit, toda povsem jasen: uniciti prisotnost Slovencev. Še nejasno je bilo in je ostalo vprašanje, kako je tedaj gledal na tržaško vprašanje in razmere v mestu jugoslovanski diktator Tito oziroma njegova klika v Belgradu. Slišalo se je, da je Vittorio Vidali hodil kasneje na dopust v Jugoslavijo. In to bi pomenilo, da je bilo dogajanje v Trstu vsklajeno in izrecno naperjeno proti Slovencem. Torej beli genocid.

Tržaške razmere v 50-ih letih je v svoji odmevni študiji Trieste 1941–1954: the ethnic, political and ideological struggle (Chicago 1970) opisal profesor Bogdan A. Novak. Njegova knjiga je bila takoj prevedena v italijanšcino. Študija temelji na ustreznih listinah. Vendar se avtor v njej ne posveti posebej vprašanju unicenja slovenske skupnosti v mestu. Ocitno je, da listine v arhivih, kolikor niso bile unicene, še niso bile na razpolago. Predpostavljam, da je bilo unicenje tržaškega slovenstva nacrtovano in vsklajeno od tajnih služb in prostozidarstva. Slovence v mestu so kot skupnost dejansko iznicili. Tega danes tudi njihovi poitalijanceni potomci ne vejo vec. Posamezniki pa s tamkajšnjim Kulturnim domom (1964) in gledališcem nimajo vec kaj poceti.

Kakšen odnos so do Slovencev in njihovega obstoja imele tajne službe naših sosedov, zlasti italijanska in avstrijska, prav tako ni jasnih podatkov. V javnosti se podobno kot naša Specialna enota predstavljajo le kot protiteroristicne. Samoumevno pa je, da so tudi obvešcevalne in v mnogih primerih tudi podtalno dejavne.

Ob znaku slovenske SE, še znacke posebnih enot pri naših sosedih: italijanske Gladio in avstrijske Cobra. Pripadajo notranjemu ministrstvu posamezne države. Neuradno jih nadzoruje prostozidarstvo. Njihovo delovanje je usmerjeno proti Slovencem, ki jih imajo v svojih državah za tujek. Zato jih je potrebno postopoma zatreti. In to postopoma tudi izvajajo.

Italijanska tajna služba Gladio (mec) je paravojaška organizacija tipa stay-behinde Spyro. Ustanovil jo je Nato v casu hladne vojne kot enega izmed protiukrepov, s katerimi naj bi se zoperstavil Varšavskemu paktu in komunisticnim državam Vzhodne Evrope. Naziv Gladio je v tej sestavi uporabljala italijanska tajna organizacija, medtem ko je bil naziv celotne mednarodne organizacije te vrste Sova.

Avstrijska specialna enota ima kratek naziv Cobra (Einsatzkommando Cobra) in je namenjena predvsem protiterorizmu. Podrejena je neposredno notranjemu ministrstvu in ni oddelek Avstrijske zvezne policije. Ustanovljena je bila, kot navajajo, leta 1978 in sicer prvenstveno zaradi napada na izraelske atlete leta 1972 v Münchenu. Ima sedež v Dunajskem Novem mestu ter podružnice v Gradcu, Linzu in Innsbrucku. Sestavlja jo 40 mož (ena ženska), ki so dobro izurjeni kot protiteroristicna enota in veljajo za elitno enoto. Vsaj tako navajajo.

Tega, da omenjeni službi pri naših zahodnih in severnih sosedih posegata v zadeve Slovencev, se zavedamo. Ne vemo pa, v katerih primerih se je to zgodilo in v katerih ne, ker so formalno le protiteroristicne. Primer delovanja italijanske Gladio v Beneški Sloveniji prica, da ne le posegajo, temvec tudi rušijo obstoj slovenstva kot takšnega. Na neki sodni razpravi, vendar šele v 80. letih v Benetkah, je prišlo da dan, kako je služba Gladio unicevala slovenstvo v Beneški Sloveniji. O tem je duhovnik Božo Zuanela izdal tudi brošuro z naslovom »Gli anni più bui della Benecia« (Najbolj temna leta Benecije).  

Ker je bil v njej omenjen tudi domacin, rajni gen. Specogna (Špehonja), so njegovi sorodniki vložili pro njemu tožbo. Menda njegova vdova, ki tega sprva ni nameravala, toda zatem je to naredila, ocitno na pritisk tajne službe. Obravnav na sodišcih je bilo vec in vse se je vleklo kar nekaj let. Koncno je bil g. Žuanela na sodni razprovi v Pordenonu oprošcen, saj je v svoji brošuri navajal le tisto, kar je v odkritjih o Gladiu prišlo na dan. Podatki so bili nekakšna grozljivka. Omenjeni službi Gladio so pripadali malone vsi beneškoslovenski župani. Zavednim Slovencem so nagajali povsod. Njihove prošnje za delovna mesta, na primer, poslane po pošti, niso prišle na naslove. Mladi duhovnik Rino Markic, ki je po Beneciji organziral zborovski petje, je imel nenehne težave in pritiske, tako da je bil po nekaj letih povsem izcrpan. Zbolel je in umrl. Odmanjkanje duhovnika pride prostozidarstvu še kako prav.

Znacki srbske in hrvaške protiteroristicne enote. Koliko sta neposredno vpleteni v dogajanje v Sloveniji, javno ni znano. Kot je razvidno iz plebiscita o razmejitvi v Piranskem zalivu, pa sta nedvomno vsklajeno delovali v našo škodo. Njuna mreža nadvladuje sedanjo oblastveno strukturo v Sloveniji. Istocasno, s slovenskimi placanci, pa tudi dezinformira slovensko javno mnenje.

Ali je bila in je še pri zatiranju slovenstva na Koroškem prisotna tudi avstrijska tajna služba Cobra, prav tako ni jasno, vendar tudi ni izkljuceno. V koroški Cerkvi, na primer, v kateri so po drugi vojni unicevali Slovencem jezik in zavest, je bilo prisotno prostozidarstvo. Pripadal mu je, kot kaže njegovo delovanje, generalni vikar škofije Josef Kadras. Preganjal je slovenske duhovnike. Pri Gospe Sveti pa nedvomno on nastavil župnika Wilhelma Mucherja, paranoicnega nasprotnika Slovencev, zato da bi stolnica postala povsem „nemška“. Danes ta cerkev sameva.

Pred leti je avstrijsko prostozidarstvo pripeljalo namško nacionalnega navdušenca in neonacista Jörga Haiderja in ga na koroškem postavilo za deželnega glavarja. Njegovo divjanje proti Slovencem je bilo naravnost paranoicno. Proti njim je šcuval, kolikor in kjer je le mogel. Ko ni imel cesa drugega, se je spravil na jedrsko elektrarno v Krškem, ki da ogroža Koroško in tulil k splošnemu preplahu, ceš da lahko le on prepreci nevarnost. Pripeljal je deželo v ideološki delirij, se udeleževal postnacisticnih orgij na Šenturški gori... Vse dokler tudi prostozidarjem ni prekipelo. Tako se je nekega vecera opil in potem preminil v prometni nesreci. Koliko bi bila lahko pri tem vmešana tudi Cobra, se ne ve.

Hrvaška tajna služba, kolikor deluje v Sloveniji, je zanemarljiva. Podobno kot slovenska je najbrž tudi sama pod nadzorstvom srbske, ki povsem nadvladuje Slovenijo. Kratica slednje je verjetno še vedno Kos (Kontra-obvešcevalna služna) in je naslednica obvešcevalne službe nekdanje JLA. Prisotna je v vseh porah politicnega, gospodarskega in kulturnega življenja Slovenije in nadzoruje ves tisk in tv. Tudi ta služba teži po unicenju Slovenije kot države in Slovencev kot naroda. Po 20.letih neodvisnosti je danes kar odkrito izražena namera, da nas vkljucijo v neko sodržavje pod imenom Zahodni Balkan, ki naj bi nasledil nekdanjo Jugoslavijo. Na celu naj bila rodbina Karadjordjevicev, podobno kot je angleška kraljevska rodbina na celu Commonwealtha. To javno še ni bilo izreceno. Nasprotno pa se Zahodni Balkan kar naprej pojavlja v ustih politikov levicarskega tabora v Sloveniji, in ni težko uganiti, kam pes svojo taco moli.

Karantena mišljenja, ki jo pogojuje ideologija, ima lahko posledice, ki so usodne za ves narod. Tako je bilo pri Slovencih, ki jih je najprej objela ideologija slovanstva, nato jugoslovanstva in komunizma in danes "liberalizma". Koliko casa še nam bodo mišljenje držali v karanteni? (Dokler je ne prebijemo).

V ozadju je velesrbstvo in prostozidarstvo, cilj pa kot nekoc: postopen prehod Slovencev v jugoslovantvo. Eden prvenstvenih namenov s tem v zvezi je zatreti zgodovinsko identiteto Slovencev kot naroda. Brez lastne identitete naj bi Slovenci sami od sebe privzeli jugoslovanstvo (velesrbstvo), kot se je že dogajalo med obema in še po drugi vojni. Slovenski jezik je služil kvecjemu za notranjo rabo, za svet pa je veljala samo srbo-hrvašcina. Podobno namero razkriva sedanja vlada Boruta Pahorja oziroma ozadje za njo, ko je v nekatere slovenske šole spet uvedla pouk srbohrvašcine. Tisto, kar javna obcila slovenski javnosti prikrivajo.

Slovenija naj bi bila vrh tega povsem razprodana tujim družbam, ki jih nadzoruje prostozidarstvo. Iz strahotne brezposelnosti naj bi Slovenci sami od sebe videli rešitev edinole na Zahodnem Balkanu, kar jim ga vedno bolj pogosto predoca vladajoci aparat kot tudi mednarodne strukture pod nadzorstvom rostozidarstva. Zavedni Slovenci so danes prav po mreži zaupnikov srbske tajne službe v svoji domovini deležni šikaniranja, diskriminacije, ustrahovanja, kar so najbolj "prepricljivi" argumenti pri zatiranju slovenske zavesti. Dezinoformacija oziroma polinformacija o vsakdanjem dogajanju v javnosti je nenehna. Vsled tega je Slovenija izpadla iz svetovnega seznama demokraticnih držav in predstavlja pod vlado Boruta Pahorja in njegove SD le še »nepopolno demokracijo«.
  
Karantena mišljenja za Slovence?

Osamitev Slovenije pred svetom, ki jo je izvajala nekdanja Jugoslavija, ali boje: velesrbski Belgrad, je imela ociten namen, ustvariti “veliko Srbijo” pod krinko jugoslovanskega imena in srbohrvaškega jezika. V tem cilju, med drugim, v Lublani pod Jugoslavijo ni bilo tujih konzulatov, z izjemo avstrijskega. Bili so samo v srbohrvaškem Zagrebu, ki je bil pristojen  za vse jugoslovansko zahodno obmocje. Nadzorstvo na mejah je ob prihajanju ljudi v državo imela sicer slovenska policija, carina kot tudi dohodki od nje pa so bili povsem v rokah “federacije” (Belgrada). Toda Jugoslavija je propadla, Slovenija je ostala. Kot samostojna država bode sedaj v oci prostozidarsko in judovsko kliko, ki hoce nadvladati svet.

Po zgledu Slovenije se namrec lahko osamosvojijo tudi nekatere druge dežele: Katalonija, Benecija, Baskija, Flamska, Škotska… Omenjena klika jih ne bi mogla vec nadvladati, ali pa dokaj težko. Kako torej zlomiti samostojno Slovenijo, zato da ne bo vec zgled za druge? Nameravana vkljucitev v Zahodni Balkan ne bi zadostovala za daljše obdobje, saj bi se nezadovoljna Slovenija iz te skupnosti verjetno spet izmuznila. Torej, izniciti je treba identiteto Slovencev kot zgodovinskega naroda ter njihovo kulturo in jezik. To slednje je danes mogoce opaziti na slovenski tv, kjer vedno bolj uveljavljajo neko srboslovenšcino. Še bolj pa na podrocju razlaganja zgodovine Slovencev, ki prihaja z univerz in akademije, ki so v rokah stare jugoslovanske klike. Odtam nas po vsej sili prepricujejo, da smo bili v vsej zgodovini samo “Slovani” in da o Slovencih ni mogoce govoriti pred 16. stol. ali celo pred 19. stol.

Takšno razlago širijo tudi po svetu v imenu akademske “znanosti”. Da vse skupaj poteka preko mreže tajnih služb in njihovih zaupnikov, je komaj mogoce dvomiti. Kdor sledi tujemu tisku, je v objavljenih clankih vse do danes opažal, kako so clankarji pri omembi Slovenije dodajali “former Yugoslavia”, kar najveckrat ni bilo slucajno. Slovenija naj bi bila samo odcepljeni del oziroma krajina nekdanje Jugoslavije, ki naj bi kot nekakšna “nation” še vedno obstajala. Samo vprašanje casa naj bi bilo, kdaj se bo ta “nacija” spet združila. Torej že vnaprej zamišljeni Zahodni Balkan! (Karadjordjevici s krono, ki naj vse povezuje, pa še pridejo.)

David Rockefeller, ameriški bankir; eden od prostozidarskih znakov in znak skupine Bilderberg, elite, ki s kreditno politko in kapitalom teži po nadvladi sveta. Prisotnost vidnih pripadnikov stare aristokracije naj bi ji v javnosti, ne glede na sposobnosti in delo, ustvarjala prestiž.

V mednarodnih združbah, ki Slovenije ne upoštevajo kot države, je verjetno najbolj vplivna skupina Bilderberg. Obstaja od leta 1952, ko se je zbralo vecje število politikov in poslovnežev v hotelu Bilderberg , v kraju Oosterbeek na Nizozemskem. Od takrat se sestanki ponavljajo enkrat ali dvakrat na leto. Skupini pripada nekakšna smetana plemiške in financne oligarhije, na primer David Rockefeller, Bernard Kochner, Bernard Holandski, Karel Angleški, Sofija Grška, Juan Carlos Španski, Beatrika Holandska, Henry Kissinger itd. Mnogi udeleženci sestankov so državni poglavarji, zakladni ministri in drugi politiki EU, to je nekakšen cvet evropske in anglo-ameriške politike in finance. Delijo se v glavnem na dve skupini, na stalne clane in na povabljence. Med povabljenimi so tudi novinarji angleškega lista Economist. Na sestanku je do 130 udeležencev. Vecinoma so vplivne osebe na podrocju, gospodarstva, politike in bacništva. Skupina je ocitno prostozidarska in judovska (Rockefeller, Kissinger).

Ali so zraven tudi Karadjordjevici, kraljevska družina iz nekdanje Jugoslavije, ni znano. Ce niso, pa je povsem verjetno, da so s to skupino na tak ali drugacen nacin povezani. In ce, potem z namenom restavracije Jugoslavije in nikakor ne v prid vsakega od njenih nekdanjih narodov, še najmanj Slovencev. Bilderberg nam sicer ni odkrito sovražen, s tem bi nam delal v svetu samo reklamo. Mnogo bolj elegantno in na višini je to, da nas v svojstvu naroda ne pozna in ne priznava in nas zato preko struktur, ki jih nadvlada, prepušca starim jugoslovanskim (v bistvu belgrajskim) strukturam.

Slovenija, ki se je po tolikih letih jugoslovanskega tlacenja prebila na površje in v svetovno javnost, je sicer kot država mednarodno priznana. Ne priznavajo pa je kot “nation” (narod z državo), temvec, kot omenjeno, le kot nekdanjo jugoslovansko provinco. Mogoce zato, ker nam manjka kakšen ugleden bankir ali pa kakšen princ? Habsburžani ne pridejo vec v poštev, cetudi so bili naši vladarji nekaj stoletji. Slovenija je danes republika, ki naj bi bila “brez zgodovine”. Torej povsem nova tvorba, izmišljen narod, brez zgodovinskih korenin. Tako so na srbski strani pri 18. letih njene samostojnosti razglašali, da je tedaj postala “polnoletna”, kar je potem naivno ponavljal tudi njen predsednik Danilo Türk. Sicer pa se takšnih netocnosti, ki jih je širil nekdanji jugoslovanski režim, kot jih tudi današnji, odgovorni pri slovenski tajni službi in policiji ocitno zavedajo.

	?

Slovenija sredi Evrope. Nahaja se na najbolj geopoliticnem strateškem položaju, zato hocejo Slovence nadvladati prenekatere tuje sile. Kdo se bo Slovenije polastil? Novo jugoslovanstvo (velesrbstvo), novo slovanstvo (veliki ruski brat), avstronemštvo, prostozidarstvo,…?

Ne bom trdil, da je v gornjem prikazu povsem tocno podan današnji položaj samostojne Slovenije v Evropi. In sicer, koliko bi bila lahko danes samo neka banana-država v rokah tujih sil? Mislim pa, da je bilo tukaj bistvo vprašanja njenega obstoja vendarle nakazano. Danes je nekdanja jugoslovanska “provinca” po zaslugi postkomunisticne vlade padla z evropske ravni, kjer je celo predsedovala EU, v brezpravnost in anarhijo, na raven dežele tretjega sveta. Njena zgodovinska identiteta, ki jo predstavlja karantanski panter, je bila poteptana. Toda njegov znak se v javnosti nenehno širi in vedno vec naših ljudi spoznava njegovo vsebino. Vsled tega jugoslovanska (velesrbska) stran razglaša, da gre za nacisticen ali kar za ustaški znak. Na akademski ravni pa, da to ni grb Karantanije, kar izjavljajo kot znanstveno dejstvo, dasi brez utemeljitve in dokazov. Tako, kot je bilo pod komunisticnim režimom, ki naj bi temeljil na “znanstvenem” svetovnem nazoru.

Da povem v prispodobi: Karantanskega panterja so zaprli v karanteno, vendar je iz nje ušel. Sedaj hodi okoli in menda ogroža lahkoverne Slovence, ki si Karantanijo predstavljajo kot zgodnjo državo Slovencev. Ti pa menda to takrat še niso bili, Slovenci naj bi postali šele po nekaj stoletjih. Na vsak nacin, ne prej kot Hrvati, Srbi, da potem niti ne govorimo o Rusih in še drugih. Torej kar precej pozno za njimi. Sicer imamo Slovenci v našem jeziku ohranjeno dvojino, kar prica o predzgodovinski identiteti, vendar pa se lahko to okolišcino v “višje svrhe” tudi zanemari.

	< >

Karantanski panter na šcitu in nad njim zgodovinski Knežji klobuk. Zraven, kraljevski grb Jugoslavije (Karadjordjevici). - Jugoslavija in Karantanija nimata med sabo nobenih zgodovinskih vezi ali kake etnicne sorodnosti, na podlagi katerih bi restavracija tretje Jugoslavije (Zahodni Balkan) imela kakšen smisel.

Nova odkritja in poglede na zgodovino, ki jih predstavlja karantanski panter, so “kriva vera” za stari/novi jugoslovanski režim. Vsled tega, ce kje mladi nalepijo njegovo podobo, pošlje nadnje policijo, da nalepke cimprej odstrani. Drugih nalepk ne odstranjujejo! Takšne netocnosti se verjetno tudi pri specialni enoti zavedajo, vendar se ne udeležujejo lova na panterja, kadar mularija nalepi kje njegovo podobo. To prepušcajo tajni službi oziroma navadni policiji, za katero se ne ve vec, koliko je še slovenska in koliko že v sestavu stare jugoslovanske Kos. Bodi tako ali drugace, lov na karantanskega panterja je odprt. Ga bodo ujeli in spet zaprli? Financiranje v ta namen, ne glede na kakšen Bilderberg, ali mogoce tudi, obstaja. Toda resnica prej ali slej prodre, in je tudi vedno zmagala. Pomislimo spet na ideologijo marksizma – leninizma (komunizem). Bila je prav tako “znanstvena” in seveda bogato financirana, a kje je danes?

Koliko Bilderberg kot prostozidarski in politicno financni vrh vpliva na dogajanje v Evropi, Ameriki in v svetu, na zunaj ni vidno, je pa vec kot ocitno. Kot lahko po pregledu dogajanja po drugi vojni zakljucimo, smo jim Slovenci in še zlasti današnja samostojna Slovenija hudo napoti. Evropi vladajo s tem – da tukaj ne govorimo o drugih celinah – da se polastijo ustanov v prestolnicah velikih držav, in to od Pariza do Londona, Rima, Frankfurta, Madrida... in potem še vrhov EU. Naj ponovim, Slovenci smo jim moteci še zlasti zato, ker se po nas zgledujejo tudi drugi manjši narodi, ki nimajo samostojnih držav, na primer Katalonci, Škoti... Ce se tudi ti osamosvojijo, potem se bo v prestolnice velikih stekalo veliko manj davcne mase. Tako npr. v Madrid, ce se odcepi Katalonija, verjetno kar okoli 30 % manj.

In to pove vse, tudi to, kako je sedaj s Srbijo, potem ko je razpadla Jugoslavija in ko Belgrad nima vec neposrednega davcnega pritoka iz Slovenije in Hrvaške. Slovenija, ki je štela okoli 8% prebivalcev, je pod Jugoslavijo dovajala Belgradu kar 17% zveznih dajatev. Pristanišce v Kopru in železnico do njega si je morala zgraditi brez zveznih sredstev, kar se v vseh drugih primerih, kot je npr. pristanišce Ploce, ni dogajalo. Poleg tega je moralo pristanišce Koper, ki je bilo šele v izgradnji, placevati tudi davek za nerazvite predele v državi. V resnici je ta davek ostajal Belgradu in nerazviti niso imeli od njega nic. Ostajali so še naprej nerazviti.

Srednja Evropa kot sodržavje, ki bi  lahko nastala kot ravnotežje med evropskim Vzhodom in Zahodom. Izhodišce naj bi  bile dežele nekdanjega Svetega Rimskega cesarstva (brez Italije).

Slovenija in njena predhodnica Karantanija spada tako v zemljepisnem kot v zgodovinskem in kulturnem pogledu v Srednjo Evropo. Kulturni pecat so ji v veliki meri dajale nemške dežele in vlada Habsburžanov ter katoliška in evangelicanska vera. Srednjo Evropo je razdrlo velikonemško gibanje, ki je prešlo v militarizem in potem še v nacizem. Ta naj bi izlocil “manjvredne” narode, predvsem slovanske, ki naj bi mu prepustili njihov življenjki prostor. Od vzhoda pa se je širil velikoruski imperializem, najprej pod krinko slovanstva (velika Rusija) in zatem osvoboditve proletariata izpod kapitalisticnega izkorišcanja (Sovjetska zveza). Vendar je tudi ta pogorel.

Srednja Evropa je bila razcepjena po prvi vojni, idejno in ideološko pa še po drugi. Znacilno je, da so jo vsaj v kulturnem pogledu poskušali zlepiti pod pojmom Mitteleuropa. Pobuda je prihajala iz Trsta, ki se je po drugi vojni znašel na obrobju zahodnega sveta. Iznesel pa jo je znani Claudio Magris, še zlasti v nemško govoreci svet. V mišljenje zaledja naj bi "Mitteleuropa" spet vnesla predstavo o Trstu, ki je bil nekoc njen "emporio". Claudio Magris je vsled tega užival podporo, tudi financno, tržaških italjanskih krogov. Ni pa bil sposoben, da bi se vživel v kulturo slovanskih narodov, še najmanj sosednjih Slovencev. Njihovega jezika se ni zmogel niti pasivno nauciti. Tako od njegove Mitteleurope ni ostalo kaj vec kot folklora. Sedaj priredijo pod njenim imenom vsako leto kulturno srecanje v Cedadu, kjer imajo tudi pogostitev, na kateri se dobro je in pije.

Kljub temu ostaja Srednja Evropa še vedno  pomembna protiutež predvidenemu Zahodnemu Balkanu. Vsled tega so je že v prvi in potem v drugi Jugoslaviji razglašali za izmislek “nemške” geografije. Tudi v šolah, zakaj takšne so bile smernice iz Belgrada. Znacilno je to, da je belgrajska oligarhija tudi Slovence, ki so se sklicevali na svojo identiteto, zmerjala s „Švabi“. V tem smislu je tudi karantanski panter dobil na pragu odcepitve Slovenije od akademske strani oznako, da gre „za enega od živalskih likov, ki so bili tradicionalno do 1918 in še med obema vojnama nosilci germanizacije in boja proti slovenski združenosti in svobodi, s Karantanijo niti eno niti drugo nima nobene zveze“. - Glej zgoraj omenjeni Zgodovinski inštitut Milka Kosa pri ZRC SAZU (Izjava št. 11-128/90, Lublana 1990).

Pri Slovencih predstavlja Srednjo Evropo zgodovinsko izrocilo Karantanije, ki ga ponazarja Crni panter. Drugace karantansko politicno izrocilo v avstrijskem, ki ga je nasledilo, ni razvidno, in ga nasprotniki Slovencev nalašc istovetijo z nemštvom. Istovetijo z namenom, da bi nas pred njim „rešili“ v Jugoslavijo, kar naj bi bil danes „Zahodni Balkan“. Vsled tega je lov na Crnega panterja tudi v današnji postjugoslovanski in postkomunisticni Sloveniji še vedno odprt. Toda ujeti ga ocitno ne morejo.