Franc Šavli - Medved

tolminski domoljub in revolucionar

1903 - 1943

Dr. Jožko Šavli

V založbi Humar (Bilje, N. Gorica) je pravkar izšla knjižica, povecena 100-letnici rojstva in 60-letnici smrti Franca Šavlija od Zatolmina (Tolmin), z ilegalnim imenom Medved. Njeni avtorji so njegovi trije otroci, hceri Sonja Šavli por. Tramšek, Nada Šavli por. Beltram in Radko Šavli. Knjižica je posvecena spominu njihovega oceta. Z njo so želeli pocastiti 100-letnico njegovega rojstva in 60-letnico njegove smrti, vendar je knjižica obenem tudi pomemben dokument. V njej so v bistvenih potezah prikazane tudi razmere in vzdušje v Tolminu v casu med obema vojnama, o cemer je bilo nedvomno premalo napisanega in objavljenega, še zlasti v vednost in v spomin mlajšim generacijam. Takšno misel zasledimo tudi v predgovoru in uvodu, ki sta ju prispevala tolminska rojaka Marta Filli in Jožko Šavli.

Franc Šavli - Medved, rojen 1903, je bil po prvi svetovni vojni na Tolminskem vodilen narodnjak, protifašist in organizator odpora proti poitalijancevanju. Že od leta 1922 je bil clan KPI, sodelavec Jožeta Srebrnica iz Solkana, po ustanovitvi KPS leta 1937 pa njen prvi pokrajinski tajnik za Tolminsko. Obenem je bil tudi clan osvobodilnega gibanja TIGR. Imel je številne sodelavce in sodelavke, med katerimi je bil izredno priljubljen. Eden izmed njih, Jožef Jermol (Pepi cažov) od Zatolmina, mu je v spomin napisal pesem, ki je objavljena v knjižici. Tudi sodelavka Pavla Leban, Tapolova iz Poljubina, mu je v spomin posvetila svojo pesem.

Kot otrok, ki je že zgodaj ostal brez matere, se je Franc Šavli izkazal kot neverjetno ustvarjalen mladenic in mož. Med prvo vojno je služil kot pastircek na gorski kmetiji pri Zastenarju, potem se je izucil za cevljarja, postal mojster z lastno delavnico in trgovino v Tolminu. Komunizem je razumel v pravem tovariškem pomenu. Za delavce, ki so bili zaposleni pri njem, je vzorno skrbel, in jedli so skupaj z njim, za isto mizo, kot clani njegove družine. Ob izbruhu druge svetovne vojne si ni pomišljal delati za partizane, kljub temu, da sta bila s tem ogrožena njegov obstoj in vsa njegova družina.

V jeseni 1942 so italijanske oblasti v Tolminu njegovo tajno delovanje odkrile. Vendar se je aretaciji izmaknil in prešel k partizanom. Spomladi, marca 1943, je bil v spopadu z italijansko izvidnico ranjen v nogo. Rana se je zastrupila, in po nekaj dneh je umrl v hiši "pri Štalarju" na Vrsnem. Na tej hiši, kakor tudi na njegovi domaci hiši Zatolminom, sta bili postavljeni spominski plošci.

Njegovo delo je bilo sicer že omenjeno v vec clankih, o njem poroca tudi Primorski biografski leksikon (PSBL). Vendar nam šele ta knjižica odkrije njegovo veliko osebnost. Ni nam zapustil kakih književnih ali umetniških del, saj njegov cas in takratne razmere tega niso dopušcale. Zapustil pa je poznejšim rodovom svoj vzor, zgled brezkompromisnega borca za svoj narod in njegove pravico, borca za poštenje in za boljše življenje vseh. Za vse to si ni pomišljal tvegati tudi lastnega življenja.

Italijanska in potem nemška zasedbena oblast nista nikoli izvedeli za njegovo smrt. Imeli sta ga na svojem seznamu kot nevarnega "terorista". Listina z notranjega ministrstva v Rimu, dejansko tiralica, ga postavlja zraven najbolj vidnih imen v medvojnem osvobodilnem gibanju, kot so Kardelj, Kidric, Rus, Lubej, Kocbek... cetudi je bil že že dolgo med rajnimi.

Njegovo vdovo Mici Klinkon je fašisticni režim poslal v internacijo v lager Freschette, nemški okupator pa potem še v lager Ravensbrück. Pri njeni stari materi "pri Jakšu" Zatolminom, so našli zavetje njuni trije otrocici: Sonja ter dvojcka Nadica in Radko. Mama Mici je preživela taborišce in se vrnila. Ko je šla proti domu, je srecala je svojega Radkota. "Jaz sem tvoja mama", mu je zaklicala, in ga je hotela objeti. Toda otrok, ki je bil med vojno samo pri stari materi, je ni vec prepoznal. Odmaknil se je, in je rekel: "Ti nisi moja mama, moja mama je druga."

Knjižica o Francu Šavliju je pricevanje o boju in žrtvi naših ocetov in mater za narodno preživetje. Eno izmed tolikih pricevanj, od katerih morajo biti mnoga še zapisana in objavljena, zato da ne padejo v pozabo. Objava te licne brošure o Francu Šavliju nam znova oživlja zgled in lik njegove osebnosti. Franc Šavli ostaja tako tudi še v prihodnje med nami.

Primer Franca Savlija je opisala tudi Marta Filli v svojem predgovoru o domoljubu in revolucionarju Tolminske Franc Savliju in ob 100 letnici njegovega rojstva in 60 letnici njegove smrti.

Ga. Marta Filli:

"… Tam je koscek sveta, ki mu ne vem imena. Cudovit svet, poln sonca in roz in vonjev in pesmi, ki so kakor roze in imajo svoj vonj, kakor zemlja, kalor jutro, kakor spanec in grob. Nikjer ni zame lepse kakor tam…"

Tako je dr. Ivan Pregelj v sanjah in v hrepenenju gledal svoj svet. In ta svet je tudi nas, to je Tolminska dezelica, ki tudi mi o njej cutimo tako in jo nosimo v srcu. Res je tej nasi dezeli tu ob Soci, pod Krnom, bilo dano mnogo lepote, res je pravi mali raj. Zal pa je vseskozi morala sprejemati in prenasati tudi mnogo tezkega in hudega: revscino, vojne, potrese, bolezni, podjarmljenja z vsemi krivicami in se in se!

Ko je Simon Gregorcic prerokoval Soci "… in ti mi bos krvava tekla…" je hotel povedati o svoji slutnji, ki se je zal uresnicila. Dve kruti vojni, tisoce padlih, nesteto osirotelih druzin, kdo bi vedel koliko otrok brez starsev. Pa je minila prva svetovna vojna in prav pocasi se je zivljenje zacelo vracati v te vasi, med te s krvjo prepojene gmajne. Tolminci so pac kleni, trdni in uporni ljudje. Upali so in verjeli, da je najhujse za njimi, da bo spet vzcvetelo zivljenje, ko bodo na novo postavili svoje domove in zaceli obdelovati svoja polja, otroke pa vzgajati v postene in delavne ljudi.

Zal je upanje kmalu zacelo usihati. Tujec, ki je zagospodoval nad naso tolminsko zemljo, je mislil, v veliki zmoti, da bo nase ljudi z lahkoto spojil s svojimi. Preprican je bil, da bo prav lahko izbrisati slovenski narod. Pa ni bilo tako. Naleteli so na trden odpor, ki je postajal mocnejsi in odlocnejsi vzporedno s silo pritiska. Zatirali so nas jezik, celo prepovedali so ga, tudi v solah. Zatrli so slovensko pesem, pozigali kulturne domove, zapirali ljudi, jih posiljali v internacije, po zaporih so jih neclovesko mucili, mnogi so junasko darovali tudi najdragocenejse, kar jim je ostalo, svoje zivljenje.

Tako stanje se je stopnjevalo, saj je tujec, ki ni racunal na tak odpor, postajal cedalje bolj divji in hudoben. Odpor pa se je med nasimi ljudmi siril in vecal. Z vso odlocnostjo so sklenili, da za vsako ceno branijo in ohranijo svojo domovino, svoje ze opustosene domove, svoj jezik in slovensko pesem. Ta jim je bila se posebno ljuba, saj smo Slovenci narod pevcev. Ze Ivan Cankar je napisal da "… Kamor so sli nasi sinovi, so nesli v pesmi svojo domovino...""In nasi fantje, premnogi izmed njih, so imeli s seboj zbircico Gregorcicevih pesmi, ki prej ni manjkala v prav nobeni obsoski domaciji. Bila je del nje tako kot hisna vrata, kot krusna pec, kot javorova miza in kot Bogkov kot nad njo. Tem fantom pa je bilo pri srcu, kot da bi z njimi v boj, pa tudi v smrt, sel koscek doma.

Ni potrebno povedati, da se mnogo teh nasih hrabrih fantov ni vrnilo na svoje domove. Sprejela jih je vase domaca zemlja in mnogi se zmeraj spijo tam, kropijo pa jih le zvezde v jasnih noceh.

Razmisljam, ali je bilo za te nase drage ljudi, ki so zrtvovali dobrobit svoje druzine ali celo zivljenje, po koncu vojne dovolj narejenega. Razmere v prvih letih "svobode" pac niso bile taksne, kakor so si jih zamisljali, ko so odlocno stopili v boj, gnani od hrepenenja po drugacnem, svobodnem zivljenju. Nekaterim, ki so bolj izstopali in se verjetno tudi pogumneje izpostavljali, in tudi Franc Savli je bil med njimi, so postavili na stene domov spominske plosce z njihovimi imeni in datumi rojstva ter smrti in morda tudi kraji, kjer so padli. Pa vendar, ce posteno pomislimo, ali je to res dovolj?

Od tistih casov, ko se je vse to dogajalo, je minilo ze vec kot pol stoletja. Mnoge stvari, mnoge dogodke in mnoge ljudi je zagrnil prah pozabe. Starejsih, ki so pripadali isti generaciji, ze skoraj ni vec ali pa jih je zelo malo. Mlade pa je zajela drugacna miselnost, druge skrbi imajo, gledajo samo naprej. Verjamem, da marsikdo od njih postoji pred neko plosco, prehere in gre neprizadeto naprej. Ne ve, kdo je bil tisi, ki mu je bila postavljena v spomin in zakaj so mu jo sploh namenili.

In prav zaradi tega je nujno in pravicno, da se napise kaj vec o the nasih junakih, da se napise nekaj, kar bo ostalo in pricalo, posebno mladim, o tisti nasi temni strani zgodovine in o svetli vlogi, ki so jo odigrali nasi fantje.

Franc Savli je bil v odporu vse od prvih dni. Gnalo ga je hrepenenje po svobodni domovini in po boljsih, jasnejsih dneh za svoje otroke. K delu je pritegnil kdo ve koliko prijateljev in znancev, ki so bili istih misli in za katere je vedel, da se lahko nanje zanese. Posredno se bo zato v tem zapisu govorilo tudi o njih, saj so bili eno samo telo, ena sama celota. Tudi o njegovi zivljenski sopotnici Mariji Savlijevi - Mici je prav, da je na tem mestu kaj vec povedanega. Ko je za posledicami rane umrl njen moz Franc, je ostala sama s tremi otroki. Vse tri je lepo vzgojila in jih spravila do poklicev, ceprav je bila med tem dvakrat internirana, prvic v Italijo in drugic v Nemcijo. Marija Savlijeva je bila zavedna slovenska zena, ki je enako ljubila svoje otroke in svojo domovino. V mejah moznosti je nadaljevala, ko se je vrnila domov, z domoljubnim uporniskim delom.

Publikacije, kot je ta, naj bodo vsaj majckeno povracilo, predvsem pa priznanje njim, ki so bili zrtve, naj bodo spomin svojcem in vzpodbuda mladim. Upamo in zelimo pa tudi, da ostanejo kot kamencki v mozaiku, ki naj bo osnova za novo, bolj popolno in bolj posteno epopejo o tem nasem malem, a tako junaskem narodu.

Naše gledanje

V slovenski zgodovini je nedvomno še veliko podobnih primerov, kot je življenjska zgodba Franca Šavlija - Medveda. Na kateri strani se je nekdo znašel kot borec in vojak, ni bilo po volji njega samega. Vse je bilo odvisno od tega, v katerem predelu okupiranega ozemlja je kdo prebival, in kakšne okolšcine so tam prevladovale. Mnogi Slovenci so bili med partizani, drugi med domobranci, mnogi so bili vpoklicani v nemško ali v italijansko vojsko. Toda vsi ti ljudje, pod katero koli zastavo so že bili, so ostajali Slovenci. V tem so si bili vsi enaki.

Delitev Slovencev na domovini zveste in nezveste, je prišla po koncani vojni, ko je zacela ena stran nacrtno kršiti pravila mirnega sožitja. Pri drugih narodih v Evropi, ki so bili med drugo vojno prav tako okupirani, takšne delitve ni bilo. Slovence pa je bilo treba kot samostojen narod ocitno razbiti. Tako se je partizanski boj proti okupatorju, med vojno osvobodilen, po vojni nadaljeval. Tokrat odkrito v znamenju komunisticne revolucije stalinisticnega kova, kot "boj proti razrednemu sovražniku", pod nadzorom infiltriranih jugoslovanskih oficirjev. In "razredni sovražnik" so bili vsi, ki so imeli svoje premoženje. Torej vecina slovenskega naroda, ki je bil na takšen nacin, pod krinko jugoslovanske enakosti in bratstva, oropan svojega premoženja in sadov svojega dela.

Jugoslovanski oficirji so kljub prenehanju sovraznosti druge svetovne vojne svoje bojevanje nadaljevali z sovrazniki kot tudi z Slovenci.

Sanje vseh tistih, ki so med vojno verjeli v samostojno Slovenijo, se zanjo borili in žrtvovali tudi svoja življenja, so bile iznicene. Res je obstajala neka jugoslovanska zvezna republika z imenom Slovenija. Predstavljala naj bi na zunaj uresnicenje njihovih sanj. Vendar je kot država slovenskega naroda ostajala samo na papirju, pod strogim nadzorom jugoslovanske partije, vojske in tajne policije. Papirnata republika Slovenija v totalitarni komunisticni, centralisticni in hegemonisticni Jugoslaviji.

Toda tolikšne žrtve vseh tistih, ki so verjeli v svobodno Slovenijo, niso bile zaman. Ko že nihce vec ni verjel, da bi bila mogoca, se je rodila samostojna, neodvisna in mednarodno priznana Slovenija. Ni ravno idealna, vendar je temelj nove prihodnosti za slovenski narod. Danes, ko se oziramo nazaj v pretekle case, se moramo s hvaležnostjo pokloniti spominu vseh tistih, ki so v svobodno Slovenijo neomajno verjeli in se zanjo žrtvovali. Ne glede na to, na kateri strani so se v takratnih razmerah znašli.