Zmaga

   Victoria
   Sv. Magdalena
   Crna Marija
   Zmagovita Marija
   Karantanska Marija

Nike, krilata grška boginja zmage, v iztegnjeni roki drži lovorjev venec (iz Efeza)
  
Zmaga
boginja zmage

Dr. Jožko Šavli (January 5, 2008)

Potem, ko je knjiga Zlati cvet o bajeslovju Karantancev že izšla, je bilo mogoce odkriti še nekaj dejstev v verovanju Noricanov in Karantancev, v casu pred pokristjanjenjem (Op. p.).

Iz rimskih zapisov je mogoce sklepati, da je med domacimi božanstvi Noricanov obstajala tudi boginja, ki je bila povezana z vojsko in boji. Med rimskimi božanstvi jo poznamo pod imenom Bellona, grškima Enio. Oznacujejo jo kot boginjo, ki je uživala v prelivanju krvi in v rušenju mest in v bojih stala ob strani bogu Marsu (Ares). Njen kip se je nahajal v Aresovem templju v Atenah.

V starem Rimu je imela vec templjev. Eden izmed njih je stal na znamenitem Marsovem polju zunaj mestnega obzidja. Okolica tega templja je predstavljala tuje ozemlje. Ob njem je bila tudi columna bellica (bojna kolona). Ko so Rimljani napovedali komu vojno, je eden izmed njenih svecenikov zagnal preko kolone kopje, kar je pomenilo napad na tujo deželo.

Rimska Victoria, istovetna z grško Nike, prav tako krilata in z lovorjevim vencem, pogosto upodobljena je na zmagovalnem vozu.
Med številnimi posvetilnimi napisi v zahvalo raznim božanstvom, ki so se ohranili iz casa Norika, vse doslej še niso odkrili imena boginje Bellone. Nekatera imena božanstev so povsem rimska, druga so poromanjena galska (keltska) kot npr. Grannus ali Epona. Za latinskimi nazivi nekaterih med njimi se nahajajo, kot sodijo izvedenci, tudi domaci noriški bogovi in boginje. Tako je npr. rimski Mars, bog vojne, istoveten z domacim Latobiusom v istem pomenu; Noreia, mati dežele, pa je povsem noriška in njen »soprog« Karantan (Casuontanus) prav tako...

V panteonu Noricanov in pozneje Karantancev ocitno ni bilo neke boginje ali neke božanske postave, ki bi ustrezala rimski Belloni ali bila z njo istovetna. V njihovem verovanju in izrocilu je ženska prinašala življenje, ne pa vojne in smrti. Vsled tega v noriškem in karantanskem panteonu zaman išcemo postavo, ki bi ustrezala tej strašni boginji vojske.

Vendar pa ženska v Noriku in Karantaniji, v njeni božanski postavi, le ni bila povsem locena od vojne, v kateri se je odlocala usoda dežele in njenega naroda. Podobno kot pri Rimljanih, kjer se je Bellona nahajala ob Marsu, se je tukaj ob bogu vojne, Vodinu (Latobius, Mars), prav tako  nahajala neka boginja. Toda ne kot boginja krvavega bojnega spopada, marvec kot boginja zmage. V napisih iz casa Norika je veckrat izpricano tudi njeno latinsko ime Victoria, to je tista, ki prinaša zmago. V tem primeru znova naletimo na žensko božanstvo, ki prinaša življenje, to je zmago, ki zagotavlja prihodnost in s tem življenje vsemu ljudstvu, njenemu narodu.
  
Victoria

Noricani domacini si svojega božanstva niso predstavljali v cloveški postavi, temvec kot nevidno numen (duhovno bitje) ali kot sacrum (sveto bitje). Kako so noriški domacini, ki so izhajali od Venetov, nazivali posamezna božanstva, je mogoce dognati le posredno. Zakaj, ce so jim posvetili kak zahvalni napis, je bil latinski. V njem pa so tudi domaci bogovi imeli prilagojena latinska imena.

Do tega spoznanja so prišli tudi arheologi in drugi preucevalci, le da imajo Noricane dosledno za Kelte in s tem tudi noriške bogove za »keltske«. V resnici je keltski znacaj Norika zgolj dogma pangermanske ideologije, Germani naj bi namrec nasledili kulturo Keltov. Vsled tega je morala tudi noriška boginja zmage, izpricana pod rimskim nazivom Victoria, postati »keltska«.

V kraju Lendorf (od ledina), ki se nahaja na severni strani zadnje noriške prestolnice Teurnia, v okolici današnjega Špitala, so po prvi svetovni vojni odkrili pravo tempeljsko cetrt. V njej tudi aro, rimski oltar, z naslednjim posvetlnim napisom:

Marti Hercul(i) Victoriae Noreiae

Sodijo, da v cetvorici omenjenih bogov manjka Jupiter, vendar ga zastopa Mars kot najvišji keltski bog. Herkules v tej skupini naj bi bil »keltski bog« (Polaschek, 1020). Dejansko pa gre za domaca noriška (venetska) božanstva: Hercules je Orjak, tukaj najvecji in najvišji bog; Mars (Latobius) je Vodin, bog vojne; Noreia je ocitno Zemlja, mati dežele; Victoria pa je boginja zmage. Kakšno je bilo njeno domace ime, nam niti iz starega izrocila znano. Obstaja pa za Victorio lahko samo eno domace ime, in sicer Zmaga.

Na obmocju Norika so v cast Victorii (Zmagi) odkrili kar nekaj posvetilnih napisov. Znacilen je mdr. tisti na kogu Kugelstein nad Nemško Bistrico, severno od Gradca. Zacenja se: Erculi et Victoriae Aug(ustae) pro sal(ute)... (CIL III 11743). Božanstvoma sta ga posvetila noriška domacina (Polaschek, 1020). Kot sklepajo iz mnogih zahvalnih napisov, je bila boginja Victoria še posebej priljubljena med vojaštvom.






Bronasta soha boginje zmage Victorie iz Teurnie (Fr. Glaser).

Znacilen lovorjev venec tukaj manjka. Kot vidimo, ga ni tudi na njeni na upodobitvi iz Viruna.
Boginja Victoria, grška Nike, je bila tudi v rimskem cesarstvu izredno priljubljena. Vtelešala je zmago. V Rimu je imela vec templjev, enega tudi na Palatinu. Bila je med vsemi boginjami najlepša. Pocastili so jo vojskovodje, ko so se vracali z vojske.

V Noriku jo zahvalni napisi njej v cast nazivajo le z rimskim imenom Victoria. Iz latinske oblike, ki se pojavlja v napisih, ni mogoce sklepati, ali se njeno ime nanaša samo na rimsko ali tudi na domaco boginjo zmage, katere imena ni bilo mogoce zapisati drugace. Zakaj zapisov v domacem jeziku ni bilo.

Da je bila lahko v Noriku pod imenom Victoria mišljena tudi domaca boginja zmage, bi sklepali iz tega, da se njeno ime pojavi ob Herkulu. Le-ta kot polbog ni spadal med vrhovna rimska božanstva, razen v primeru, da je s svojim imenom pokrival kakega domacega boga, ki ga sicer v poromanjenem okolju ni bilo mogoce drugace postovetiti.

Sodim, da je bilo lahko izvirno domace ime omenjene noriške boginje samo Zmaga, kar je istovetno z imenom Victoria. In sicer ob predpostavki, da so domaci Noricani govorili vendski (venetski) jezik, ki je bil predhodnik slovenskega. Ce bi šlo za boginjo vojske, kot je bila rimska Bellona, bi ji ustrezalo ime Bojana. Toda v Noriku o tej boginji ne najdemo sledov.

Ko so leta 1998 zaceli z izkopavanji rimskega amfiteatra v Virunu nad Celovcem, je pršel na dan tudi znacilen relief (Gugl, 2001). Na njem je na eni strani upodobljen gladiator z baklo, ki daruje kadilo na oltarju, in ob njem vzpet medved. Na drugi strani je Victoria, ki jo spoznamo po perutnicah: tudi ona drži v eni roki baklo in v drugi bic. Dvignjena bakla, kot jo vidimo tudi tukaj, je pomenila življenje (in povešena smrt).


Relief iz rimskega Viruna:

Na desni je gladiator z medvedom, ki drži pokoncu baklo, na levi boginja Victoria (Zmaga), prav tako z baklo in bicem.
V rokah boginje je bic povešen. Kaj to lahko pomeni? Bic je imel tudi Dioniz (Bakh), kot vladar nad kraljestvom mrtvih (Creuzer, 1812, 182). Povešen pa je tukaj zato, ker ponazarja, da je ukro ceno kraljestvo smrti. Poleg tega drži boginja v drugi roki šcit. Ta je znamenje neranljivosti in varnosti in je pridevek božanstev vojne in varovanja (Lurker 1988, 627).

Pridevki jasno kažejo, da se na reliefu nahaja Victoria, domaca boginja zmage, in da ne gre, kot razlagajo, za boginjo Nemezo (Nemesis). Ta bi bila lahko upodobljena na podobnem reliefu iz Teurnie (sadaj v Špitalu). Na njem se trije gladiatorji borijo z medvedom. Na sredi je oltar z napisom Nemesi Avg, na drugi strani pa postava, ki ima lok in tok za pušcice in je gotovo Diana, boginja lova. Toda bolj verjetno je, da je Nemezi posvecen le oltar in da Diana z njo ni istovetna.
  
Sv. Magdalena

V starem slovenskem izrocilu, kot že omenjejo, ne srecamo kakega ženskega bitja, ki bi spominjalo na davno boginjo Zmago v panteonu Norika in predkršcanske Karantanije. Posredna pricevanja o njej, in to dovolj zanesljiva, izhajajo iz kršcanskega obdobja. Poglejmo nekaj primerov!

Na Sovrškem poju (Lurnfeld) nad Špitalom, na gornjem Koroškem, se nahaja cerkvica sv. Magdalene. Ob njej rasejo tri mogocne lipe, ki ji s svojo krošnjo dajejo senco. Le nekoliko vstran naletimo v tleh na tri plitve kotanje, ki jih ljudstvo naziva "krvave krnice". O njih govori legenda naslednje:

Tukaj so  kršcanski Franki premagali Karantance in jim podrli oltar malika, okoli katerega so se bili zbrali iskaje pomoci. Tedaj je njihov žrec izrekel prekletstvo: Ko bodo na tem kraju trikrat zrasle tri lipe iz posvecenih tal, tedaj se bo zatirano slovensko ljudstvo dvignilo proti svojim gospodarjem in krvave krnice se bodo napolnile s trupli in krvjo, tokrat z germansko. V koncnem boju bo žena bližnjega kmeta po imenu Pertuš z burklami prebodla sovražnega vojskovodjo, ki bo edini preživel poraz njegove vojske. V znamenje sprave in kot spomenik za prihodnja stoletja so na mestu nekdanjega malikovanja zgradili cerkvico sv. Magdalene. Samo lipe so še ostale iz poganskega casa (Graber, 1941). Podano v skrceni obliki.

Zapisovalec našega ljudskega izrocila, Davorin Trstenjak, ima tudi navedbo: Tedaj bo spet vstalo Borutovo kraljestvo, kar pa imajo nekateri, zlasti Ivan Grafenauer, zgolj za domoljubni vrinek. Ne glede na to, postanemo ob tej zgodbi pozorni vsaj na dvoje navedb, to je oltar malika, in da bo žena bližnjega kmeta prebodla pereživelega germanskega vojskovodjo. Vse to nas navaja na misel, da je bil omenjeni malik dokaj verjetno domaca boginja, poganska boginja zmage.


Cerkvica sv. Magdalene na Sovrškem polju (Lurnfeld)

Navadno ženske v bitkah ne sodelujejo, ali jih vsaj ne odlocajo. Ce v omenjeni pripovedi prav »žena« kmeta Petruša zada sovražniku poslednji udarec, ne more biti nakljucje. V njej vidimo lahko le obledel spomin na davno karantansko Zmago. Njene burkle, rogovilaste vile za pec, spominjajo na ogenj, ki ima sicer vec pomenov. Odseva lahko tudi boj, pa tudi zmago in jamstvo za življenje, posameznika, družine in naroda (noriška Victoria nosi plamenico).

Ali bi bil lahko kmet Petruš, zaradi svoje zmagovite soproge, lahko odsev Vodina, davnega boga vojne, je prav tako mogoce. Toda motiv z burklami že ni vec poganski. Burkle v obliki crke Y so tudi prispodoba križa, ki ponazarja drevo (življenja). Toda, zakaj kapela sv. Magdalene na polju, kjer se je odigravala usodna bitka?

Grebla in burkle za pec

Postavili so jo lahko le zmagovalci, torej vojska kršcanskih Bavarcev, ki je premagala vojsko poganskih Karantancev. Tako bi kršcanska sv. Magdalena nasledila karantansko boginjo Zmago (Victoria), ki je na tem polju imela svoj oltar in je bila tisti malik, od katerega so poganski Karantanci pricakovali zmago.

Sklepanje na karkoli v zvezi s tem ostaja slej ko prej nezanesljivo. Vendar pa tudi tolikšno število cerkva na karantanskem ozemlju, ki so posvecene sv. Magdaleni, ne more biti golo nakljucje. Samo V v celovški škofiji ima svetnica 26 cerkva, vlublanski nadškofiji pa nad 30. Leta 1180 je oglejski patriarh Ulrik, koroškega porekla, povzdignil njen god v praznik.

Tudi v kraju Baldersdorf nad Milštatskim jezerom naletimo na kapelo sv. Magdalene. Njena prvotna stavba je bila okrogla, nastala pa je še v zgodnjem srednjem veku (pred 13. stol.). Ime tega kraja je izvedenka iz slovenskega: vald (po betatizmu: bald, danes: vlad). Od tega nem. Baldersdorf, vas vladarja. Legenda o sv. Domicijanu (Ingo) navaja, da je imel ta vojvoda tukaj svoj dvor in da se je njegov sin, kljub slabemu vremenu, podal na jezero... Verjetno je bil Baldersdorf eden izmed dvorov karantanskega kneza. Kapela sv. Magdalene ob njem je povsem lahko ostanek nekega izrocila, ki se verjetno nanaša na zmago kršcanstva.






Prvotna kapela sv. Magdalene pri kraju Baldersdorf (Vladarjeva vas) nad Milštatskim jezerom
Na obmocju nekdanje Karantanije ima sv. Magdalena nekaj znacilnih krajev cešcenja. Najbolj vidna je njena cerkev na Šentlenski gori (nem. Magdalensberg). V casu Norika so na tej gori castili Vodina (Mars, Latobius). V kršcanski dobi so tukaj postavili cerkev sv. Helene (1262), svetnici cesarici (okoli † 330), ki je dala iskati in našla Jezusov križ. Bila je mati cesarja Konstantina Velikega, ki je v videnju pred biko leta 312 videl križ in slišal besede: V tem znamenju boš zmagal!

Zakaj se je sv. Heleni na Šentlenski gori ob koncu 15. stol. pridružila tudi sv. Marija Magdalena, bi sklepali iz tega, da ju je simbolicno povezoval Jezusov križ. S tem pa pa tudi sporocilo o Zmagi, tokrat o zmagi križa. Zakaj tudi Marija Magdalena je spremljala Kristusa na njegovi zadnji poti. Bila je prica njegovega križanja, kot tudi prica o njegovem Vstajenju, kot porocajo evangelisti.

Zdi se, da je noriško – karantanska Zmaga, ki si je niso predstavljali kot postavo ali lik, temvec kot božji pojav, kot numen oziroma sacrum, prešla po eni strani v privid nove zmage, ko bo znova vstalo Borutovo kraljestvo, kot navaja legenda o krvavih krnicah. Po drugi strani pa v kršcansko predstavo o zmagi sv. Križa z vstajenjem, o cemer prica sv. Marija Magdalena.

Toda sv. Magdalena je bila samo prica Kristusove zmage, ki jo predstavljata  njegov križ in vstajenje. Kršcansko zmago nad poganstvom, nad satanom in nad vsem zlim je vtelešala Marija, mati Kristusova.
  
Crna Marija

Tudi v bitki na Sovrškm polju je bila na kršcanski bavarski (frankovski) strani prava zmagovalka nad pogansko karantansko vojsko, kot vse kaže, le božja mati Marija. Dokaj verjetno je, da je šlo v tem pogledu že takrat za poseben lik, poznan kot »Crna Marija«, ki je po Evropi še danes zelo razširjen. O tem bi sklepali mdr. iz okolišcine, da se nad Sovrškim poljem nahaja božja pot Maria Hohenburg (974 m), nekdanja kapela ob gradu Lurnskih grofov, že dolgo v razvalinah. Kot božja pot je izpricana od 15. stol. dalje. Nekateri deli njenih zidov pa izhajajo še iz obdobja Karolingov.

V njej je podoba božjepotne Crne Marije, ki so jo 1704 prinesli iz bavarskega Altöttinga. Slutimo, da so s tem zadostili nekemu staremu izrocilu, ki je imelo isto korenino kot tisto o koncni bitki med kršcanskimi Franki in poganskimi Karantanci. Tako se tudi v tem primeru postavlja vprašanje, odkod izhaja podoba »Crne Marije«? Po Evropi jih je namrec vse polno: v Nemciji 17, v Avstriji 5, v Švici 7, v Franciji 57, v Španiji 46, v Italiji 52,... Med temi so podobe najbolj znanih božjih poti, kot so Censtohova, Loreto, Montserrat, Köln, Einsiedeln,..

Njen obraz pravzaprav ni crn, temvec rjav oziroma rjavkast. To nas spomni na predzgodovinsko vesoljno mater, mater Zemljo. In res se ta davna boginja zemlje kot Velika mati (Mater magna) nahaja v vseh velikih verstvih, od Bližnjega vzhoda do Indije. Pojavlja se v razlicnih postavah in pod razlicnimi imeni: Cibela, Astarta, Ištar, Isis... Njena indijska dvojnica je hindujska Kali, kar dobesedno pomeni »crna«. Predstavlja se kot boginja smrti in razdejanja, a tudi prerojenja. Obenem je tudi energija (shakti) ter mati, ki podarja življenje...





Crna Marija, kip na hribu Muraunsberg (Crna gora) nad koroškim mestom
Št. Vid.

Verjetno ni brez pomena, ce opozorimo na lik Crne Marije, ki se nahaja na hribu Muraunsberg (708 m) pri Št. Vidu, ki je bil nekoc glavno mesto Koroške. Prvi del imena Muraun- pomeni »crn« (lat. morus), torej Crna gora. Hrib je porasel z gozdom. V njem se nahaja kapelica Crne Matere božje. Ob njej so tudi trije studenci, ki se zlivajo v potok in ta velja za »sveti studenec«. O tem je ohranjena je tudi legenda, ki pravi naslednje:

Nek lovec je ob nedeljah, namesto da bi šel v cerkev, raje lovil tukaj veverice. Neke nedelje pa so na brezbožnega lovca navalili hudici, preobleceni v veverice. In tedaj je prosil za varstvo Marijo, ki ga je uslišala. V zahvalo je na tistem mestu potavil leseno kapelo in vanjo njen kip. Kasneje je kapelica prestala napade Turkov, kip v njej pa je postal crn.

Zakaj je kip postal tedaj »crn«? V Svetem pismu najdemo ustrezno razlago, ki se v latinski izdaji Vulgata se glasi: "Nigra sum sed formosa" in v grški Septuaginta: "Melaina eimi ego kai kale", to je »Crna sem in lepa«, kot lahko prevedemo v obeh primerih (Canticum Cantorum 5). Vendar je iz mnogih legend razvidno, da se lik Crne Marije ne nanaša na omenjeni svetopisemski izrek. V legendah je izrecno izpostavljeno njeno varstvo in zašcita: Ona varuje cloveški rod ne samo pred satanom, temvec tudi pred sovražniki. V casu najhujše stiske, pred Turki.

Zaradi crne oziroma rjave barve Marijinega obraza so v 20. stol. poskušali povezati Crno Marijo z domnevnimi predhodnicami, crnimi boginjami, ki ponazarjajo materinstvo, zemljo, rodnost. Najveckrat z namenom desakralizacije Matere Božje. Toda takšnih »poganskih« prvin in prispodob je v kršcanstvu vse polno, saj gre dejansko za vsakdanje življenjsko okolje cloveka, ki je obstaja že tisocletja.
  
Zmagovita Marija

Na tem mestu se znova postavlja vprašanje: Ali je lahko Mati božja, ki varuje cloveški rod, pogosto v podobi Crne Marije, nasledila v Karantaniji staro boginjo Zmago? V njeni poganski postavi ocitno ne, zelo verjetno pa v tem, kar zadeva njeno poslanstvo. Do takega sklepa nas vodijo nekateri primeri, kot je tudi naslednji.


Milosten kip Crne Marije na Stari gori nad Cedadom

Nad Cedadom se vzdiguje Stara gora (618 m), znana božja pot. V njenem svetišcu je kip Crne Marije. Kip so blagoslovili leta 1479. V rimskem casu je bila na tej gori opazovalnica (specula), ob njej je bil tudi majhen poganski tempelj. Po pokristjanjenju so iz njega odstranili poganskega malika in ga nadomestili z nadangelom Mihaelom, zmagovalcem nad satanom in poraženim poganstvom. Svetišce je bilo razrušeno v bojih med Langobardi, ki so vladali v Furlaniji, in sosednjimi poganskimi Slovenci. Ko so ga v 8. stol. obnovili, so ga posvetili Materi božji. Oltar nadangela Mihaela pa je dobil svje mesto v kripti, kjer se nahaja še danes (Klinec 1955, 21).

Nadangel Mihael je nasledil poganskega boga vojne Vodina, istovetnega z rimskim Marsom. Podobno kot v casu Rima in Norika, lahko predpostavljamo, da je boginja Zmage tudi v Karantaniji spremljala boga vojne. Ob tej predpostavki je vec kot verjetno, da je bila ob strani tudi Vodinu, ki so ga prvotno castili na Stari gori. Poslanstvo varstva in zmage je zatem nadaljevala Crna Marija.

Nikopoia - Lik Marije kot zmagovalke nad satanom in sovražniki in kot zašcitnice kristjanov izhaja še iz zgodnjega kršcanstva. Najprej je zaživel na Vzhodu, še preden je prišlo do razdelitve Rimskega cesarstva na vzhodno in zahodno. Cerkveni zbor v Efezu je leta 431 razglasil Marijo za Bogorodico (Theotokos). Njeno cešcenje se je od tedaj hitro razširili po Vzhodu, poznejšem Bizantinskem cesarstvu. To je bilo kako stoletje prej, preden se je razširilo tudi na zahodu.

Med vec liki, s katerimi so jo upodabljali, je bil tudi lik Panhagia Nikopoia, presv. Zmagovalka, ali Zmagovita oziroma Zmagonosna: Marija velicastno sedi na prestolu in drži na kolenih malega Jezusa obiskovalcu naproti (Heinz-Mohr, 200). Njen zmagovalni lik se je preko Ogleja, ki je pripadal bizantinski Cerkvi, že zgodaj razširil tudi pri nas. Verjetno je njegov najlepši primer mozaik v apsidi kapele Marijinega Vnebovzetja v stolnici v Trstu (9./10. stol.).



Marija na prestolu, stolnica sv. Justa v Trstu. Upodobljena je kot Nikopoia in kot Kyriotissa, slovensko Gospa Sveta. Njen lik je bizantinski in se je širil k nam preko Ogleja.
Ime Zmagonosna je prejela zaradi tega, ker so bizantinski cesarji odnašali njeno podobo na bojno polje. Podoba se je nahajala v cerkvi carigrajske cetrti Blahernae. Ali je prvotna bizantinska ikona predstavljala lik Crne Marije, ne vemo. Na vsak nacin se bizantinska Nikopoia ni poistivetila z njim.

Kyriotissa - Stroga in gospodujoca drža, ki jo odraža lik Zmagovite, ji je prinesla tudi naziv »Kyriotissa«, to je Gospa v pomenu gospodarica in vladarica. Takšen pomen ima tudi Gospa Sveta, karantanska Marija in njena stolnica, ki jo je leta 753 ustanovil sv. Modest, apostol Karantncev. Listine jo nazivajo z latinskim imenom Maria in Solio, to je Marija na prestolu. Od tega nemški naziv Maria Saal. Bila je vsa stoletja središce karantanskega kršcanstva. V njej je tudi grob sv. Modesta.

Na mestu stolnice Gospe Svete je že poprej obstajalo svetišce, zakaj zgodnja Karantanija ni bila povsem poganska. Koroški raziskovalci odkrivajo, da se je iz rimskega casa ohranilo v deželi še nekaj kristjanov. V tem primeru je povsem mogoce, da so tudi nekršceni Karantanci imeli prvotno Marijino svetišce za »svoje«. Podobno kot v Milštatu, kjer je dal knez Domicijan po svojem spreobrnjenju podreti tamkajšnjo cerkev, posveceno malikom, in jo posvetiti Vsem svetim (Pleterski, 207).
  
Karantanska Marija

Kot izhaja iz latinskegega naziva »Maria in Solio« in iz slovenskega »Gospa Sveta«, je bila prestolujoca, zmagonosna Marija njena prvotna karantanska in slovenska podoba. Sklepamo, da so oglejski misijonarji njen lik že v pozni antiki prinesli v Norik in da se je potem, med maloštevilnimi preostalimi kristijani, ohranil tudi v zgodnjo Karantanijo.

Prvotna podoba Marije se v stolnici pri Gospe Sveti ni ohranila. Iz drugih, zgodnjih upodobitev, kot tudi iz ljudskega izrocila, pa je mogoce sklepati, da karantanska Nikopoia in Kyriotissa ni vec odražala togega bizantinskega sloga, temvec, kljub njeni vlogi kraljice neba in zemlje, miljeno podobo matere, ki je bila blizu custvovanju slovenskega cloveka. V predstavi slovenskih ljudi pa je še vedno ostajala vladarica. To izhaja tudi iz starodavne romarske pesmi, ki se je ohranila do danes (Grivec, 28, 37) in se zacenja:


Marija na tronu sedi, gleda na vse strani...

Karantanska Marija, upodobitev v Psalteriju iz opatije benediktink v Sekovi (Seckau), okoli 1150.

Druga vrstica »gleda na vse strani«, grško Theotokos Perivleptos, je bila kot ikona upodobljena v Carigradu. Njej je posvecena tudi Marijina cerkev na Ohridu. Na ikonah s tem nazivom, ki so ohranjene na Vzhodu, pa Marija z malim Jezusom ni vec na prestolu. Omenjena slovenska pesem, ki o njej pravi, da »sedi na prestolu« in »gleda na vse strani«, jo prikaže kot kraljico nebes in zemlje, ki vidi ves svet, to je, gleda vse strani neba, ter prinaša zmago in varuje svoj narod. Lik karantanske Marije je lahko pricevanje, da smo Slovenci res »Marijin narod« in da ta prispodoba ni izmišljena.

Najbolj znacilen karantanski lik Marije se je ohranil na miniaturi v Psalteriju iz opatije Sekova (Seckau), približno iz leta 1150, sedaj v univerzitetni knjižnici v Gradcu (cod. 286). Upodobitev prikazuje Marijo z Jezusom na prestolu, ob njenem vznožju pa sta: na levi prednica opatije Kunigunda, in na desni njena ustanoviteljica, Rihica iz Perga. Umetnostni zgodovinarji vidijo v njej bizantinski lik Nikopoie, to je, Zmagovite Marije. V skromnosti njenih barv pa naj bi bila prepoznavna solnograška šola. (Biedermann 1980, 413).

Toda upodobitev odraža veliko vec. Obraz Marije je kaže mlado žensko iz ljudstva, in mali Jezus je cisto vaški otrok. Marija ne gleda naravnost, kot v bizantinskih podobah, temvec naokrog, zares na »vse strani«. Rekli bi lahko, da se v tem liku odraža na najbolj pristen nacin takratna karantansko slovenska predstava o Mariji in temu ustezno custvovanje.

Kasnejše upodobitve (karantanske) Marije na prestolu odražajo umetniški slog njihovega casa. Tako npr. njen lesen romanski kip na Krki (Gurk), okoli 1200. Podoben temu je tudi njen lesen kip pri Mariazell, o katerem pravi legenda, da ga je 1157 prinesel tja menih iz opatije Št. Lambert. Iz te opatije izhaja tudi cudovita gotska upodobitev Marije, mali Jezus ob njej drži v roki rdece jabolko (simbol sladkega, ali bolje povedano, osrecujocega Kristusovega nauka). - V liku karantanske Marije je starodavna Zmaga našla novo sporocilo: simbol duhovne in kršcanske Zmage.

Viri:
   Erich Polaschek: Realenzyklopädie der klassischen Altertumswissenschaften, Stuttgart 1936.
   Fanz Glaser: Die römische Stadt Teurina, Celovec 1983
   Georg Graber: Sagen aus Kärnten, Gradec 1941.
   Rudolf Klinec: Marija v zgodovini Goriške, Gorica 1955
   Gerd Heinz-Mohr: Lexikon der Symbole. Bilder und Zeichen der christlichen Kunst, Köln 1984 (Maria)
   Andrej Pleterski: Eine heidnisch – christliche synkretistische Kirche in Millstatt?, Carinthia I. (187), Celovec 1997
   Christian Gugl: Nemesis in Virunum. Zwei neue Nemesis-Votivreliefs aus dem Amphitheater von Virunum, Forum Archaeologiae 18/III/2001
   Georg Friedrich Creuzer: Symbolik der alten Völker, besonders der Griechen, Leipzig Darmstadt 1812
   Manfred Lurker: Wörterbuch der Symbole, Stuttgart 1988
   Franc Grivec: Sveti Ciril in Metod, Marijina castilca (Šmarnice, razmnoženo), Lublana 1963
   Gottfried Biedermann: Zur Kunst der Steiermark im 12. Jahrhundert, v: Das Werden der Steiermark, Gradec 1980