Ancestors of Family Leclerc are known to be from Normandie, the line of which is related to Diana, Churchill and other dignitaries of England. Here is the branch as described in Internet:

Gilbert Leclerc, born?, died: Abt 1182. (http://fabpedigree.com/s020/f195653.htm)
Peter Leclerc, (de Thornton), (1145?)  (http://fabpedigree.com/s000/f435954.htm)

My grandmother's Clara genealogical line shows that she was the daughter of Simon Leclerc and his wife Franciska Frenz. Simon Leclerc was the son of Peter born 5. 6. 1782, died 28. 3. 1856 is described with the name (Leclere) and is known to be the son of Mathias (Leclair). Change of name Leclerc to Leclere and Leclair points out additional changes whereby father of Mathias Leclair is known only as Peter Clair from Nimwegen in Normandie.
This genealogical discovery clearly points out how quickly one name of Clair becomes Le Clerc.
For the researcher this creates some difficulties and shows that even this is not the last change in the name.
While Mathias Leclair was the son of Peter Clair and Margareta Rencken, Mathias had a son Jochan, who calls himself Jochan Clarius.
Research difficulties are not negligible. Here are some spellings of the name which originates out of Clair:
Claer, Claerr, Klaer, Kler, Claer, Clarius, Le Clere, Le Claire, Le Clair, and Leclerc.

Inspite of difficulties in spelling, starting with Peter Clair from Nimwegen in Normandie, we learn that he married Margaret Rencken from Vallendar, daughter of Franz Gerhard Rencken. They had the following children:
Anna Margareta Clair
Matthias Clair
Peter Clair
Anna Clair
Gertrud Clair
Maria Clair and
Jochan (Clarius).
The line was continued by his son Matthias Leclair and Anna Katharina Lauermann from Plaidt. Their children were:
Jochan
Maria Kunigunda
Apolonia and
Peter born 5.6. 1782.
The line was continued by Peter Leclere and Klara Scheuermann, daughter of Hermann Scheuermann and Margaret Grenzheuser. Their son was:
Simon Leclerc, born ca. 1823 married to Franciska Frenz born 21.3. 1836, daughter of Peter Frenz and Margareta Queng.
Peter Frenz was the son of Mathias Frenz and Anna Maria Roeser. Margareta Queng was the daughter of Nikolaus Queng and Agnes Klisserath.
Simon Leclerc and Franciska Frenz had the following children:
Clara Leclerc born 5.7. 1859
Agnes
Margaret
Franziska and
Susanna.
Clara Leclerc married Maximilian August Julian Huenermann.
Susanna Leclerc married his brother Friedrich Adolf Huenermann, born 17.06. 1865.
Clara Leclerc and Maximilian August Julian Huenermann had the following children:
1) Simon Franz Josef Huenermann married to Katharina Diedenhofen from Wittlich. They had 2 children:
a) Franz Josef Huenermann, born 1917 and
b) Arnold Huenermann, born 1922.
The second marriage of Simon Franz Josef Huenermann was to Helena Skoberne, daughter of Dr. Georg Skoberne, solicitor from Celje. Out of this marriage they had one son:
c) Herbert Huenermann, born 1927..
2) Franz Josef Huenermann died 9 days after birth.
3) Peter Paul Huenermann born in 1888, died in 1889.
4) Franziska Margaretha Huenermann married to Arnold Nim (Nimase) aus Enger.
5) Daughter, died at birth.
6) Anna Maria Huenermann (born 2.2. 1892), married to Franz Adolf Westen.
7) Johann Baptist Maximilian Huenermann, born 1893.
8) Karol Jezovnik, born 1896. (Clara's son with Lorenz Jezovnik)
9) Susanna Clara Huenermann, born 1898.

LECLERC, Victor-Emmanuel

Charles Leclerc d’Ostin

Pauline Bonaparte (http://de.wikipedia.org/wiki/Pauline_Bonaparte)

Camillo Filippo Ludovico Borghese (http://de.wikipedia.org/wiki/Camillo_Filippo_Ludovico_Borghese)

Blatt einer Zeitung vom 7. April 1844: - (Source: Dr. Andreas Alef, Bochum, Germany)


Désirée Clary (en.wikipedia.org/wiki/D%C3%A9sir%C3%A9e_Clary)

Marie-Julie Clary-Bonaparte (http://de.wikipedia.org/wiki/Julie_Clary)

Nephews of General Charles Leclerc d'Ostin:

Vallendar KB 13, S. 355, Nr. 85
Am 12. August 1862 verstarb Peter Leclaire, Sohn der Eheleute Matthias Leclaire und Elisabeth Hehn, Ehemann der Anna Luxen aus Vallendar. Alter: 44 Jahre. Er wurde am 14. August 1862 begraben.


Vallendar KB 10, S. 88
1st Marriage: Am 14. November 1840 heiraten in Herschbach Peter Leclair, Leinenweber, Sohn der Eheleute Matthias Leclair, Leinenweber, (verstorben) und Elisabeth Hehn, aus Vallendar und
Katharina Sauer, Tochter der Eheleute Nikolaus Sauer und Katharina Stein (verstorben) aus Herschbach.
Peter Leclair war bei der Eheschliessung 22 Jahre aund Katharina Sauer, war 27 Jahre alt.

Vallendar KB 10, S. 125
2nd Marriage: Am 11. Mai 1847 heiratet der Leinenweber Peter Leclair, Witwer der Katharina Sauer, Sohn der verstorbenen Eheleute Matthias Leclair und Elisabeth Hehn, 28 Jahre alt, aus Vallendar
Anna Maria Klein, Tochter der Eheleute Peter Klein und Anna Metzger (verstorben) aus Vallendar, 23 Jahre alt.
Trauzeugen waren Philipp Koehler und Johann Heuchemer, Kuester.
***
Vallendar KB 10, S. 179
3rd Marriage: Am 23. Oktober 1855 heiraten Peter Leclaire, Leinenweber, Witwer der Maria Klein, Sohn der verstorbenen Eheleute Matthias Leclaire und Elisabeth Hehn, 37 Jahre alt, aus Vallendar und Anna Maria Luxem, Tochter der Eheleute Martin Luxem und Anna Katharina Meffert aus Irlich.
(Source: Rita Gauer, Bistumsarchiv Trier, Germany)

Pierre Louis Leclerc
Peter Leclerc + Maria Dorothea Rasch

The line was continued by Peter Leclere and Klara Scheuermann,
daughter of Hermann Scheuermann and Margaret Grenzheuser. Their son was:

Simon Leclerc, born ca. 1823 married to Franciska Frenz born 21.3. 1836, daughter of Peter Frenz and Margareta Queng.
Simon Leclerc died in 1901.


Simon Leclerc heiratete am 26.8.1856 Franziska Frenz (x1836 - +1895) aus dem Frenzschen Hause an der Bruecke der Rheinstrasse ueber dem Loehrbach (abgerissen 1964) und begruendete schon vorher mit deren Bruder die Firma Simon Leclerc, die sich mit Obsthandel etc.beschaeftigte. Spaeter kam eine Obstverwertung dazu. Der Schwager trennte sich einige Zeit spaeter wieder von der Firma. Der grosse Aufschwung kam, als Simon im Anfang der 60ziger Jahre Obst aus dem Mittelrhein- und Moselgebiet auf Floessen den Rhein herunter transportierte und in Koeln auf dem Grossmarkt an englische Kauefer verkaufte. Dieses Monopol war dann die Ursache zu seinem Reichtum. Fuenfzehn Jahre spaeter war Simon Leclerc Goldmark/millionaer. Er kaufte um 1867 das Haus Rheinstrasse 122 (heute Marktstr. 6-8), das 100 Jahre vorher als Buergermeisteramt gebaut worden war.
(Source: Dr. Andreas Alef, Bochum, Germany)


(Source: Dr. Andreas Alef, Bochum, Germany)

(Source: Dr. Andreas Alef, Bochum, Germany)

Karlo Bonaparte + Letizia Ramolini
 
   Pauline Bonaparte +  Karl Victor Emanual Leclerc
Peter Leclerc
Johann Georg Huenermann + Magdalena Wolf
Dermide Leclerc
Peter Leclerc
Peter Huenermann
   Pauline Leclerc + Camillo Filippo Ludovico Borghese
Peter Leclerc
Franz Joseph Huenermann
Simon Leclerc
Peter Huenermann
   Lorenz Jezovnik                      +
Clara Leclerc       +
Maximilian August Julian Huenermann
   (out of wedlock)
Karl Jezovnik
Anna Maria Huenermann + Franz Adolf  Vesten

Genealoska tabela ki opisuje prevzem Zovneske lastnine

je ta Johana Petra v Reininghaus pivovarnaja iz Graza rojenega 1818 v Isenburgu porocenega z Thereso Mautner, hcerjo Adolfa Ignaza Mautnerja Ritter von Markhof, sestro Ignaca Mautnerja v Markhof in umrlega 1901 v Grazu.

Elisabeta v Reininghaus hcer Johanna Petra von Reininghaus postane zena Edmunda Barona Cnoblocha.

Max Avgust Julijan Huenerman je bil tast Franca Adolfa Westna. Adolf Westen je bil porocen z Ano Marijo Huenerman hcerjo Clare Huenerman rojene Leclerc in Maxa Augusta Huenerman. Zadnji je ze zgodaj v osemdesetih in devedesetih letih prejsnjega stoletja veljal za izkusenega Nemskega pivovarnarja v mestu Sayn v blizini Koblenza.

V Slovenijo ga je pripeljal Savinjski hmelj ki je bil gojen na vzorno urejenem posestvu Ing. Hansa Jezovnika iz Arje Vasi in njegove soproge Marije v Maner. Zacetnik sajenja hmelja v Savinjski Dolini je bil Josef Bilger umrl je v petrovcah 27. 3. 1894 leta. Sem je hodil tudi Edmund Baron von Cnobloch ki je pri Hansu Jezovniku kupoval konje za hartinsko ekonomijo, ki je te usposabljala za vojascino. Maksa Avgusta Juliana Huenermana je na potovanjih spremljala soproga Klara Leclerc.

Bitmap Image
Photo of Clara Hünermann (born Leclerc)
(courtesy of Herrn Peter Huenermann and Dr. Andreas Alef, Germany)
Photo of Karol Jezovnik



Škabrijel
St. Gabriel - Škabrijel

Znamenita Soška fronta v 1. svetovni vojni, velja za najvecjo gorsko bojevanje v zgodovini cloveštva. Od zacetka soške fronte, leta 1915 se je do meseca Vinotoka 1917, v slovenskih krajih ob Posocju in na Krasu, zvrstilo 12. soških bitk ali ofenziv. V 11. soški bitki so Italijani poskušali na vsak nacin zavzeti hrib Škabrijel nad Gorico in Solkanom. Samo ta hrib izmed velikih treh, je še ostal v rokah branilcev, potem ko sta padla Sveta gora in Sabotin.

Škabrijel, hrib ki je bil poimenovan po nadangelu svetem Gabrijelu, zavetniku prinašalcev vesti, so vojaki razlicnih narodnosti imenovali tudi Satanov hrib in Hrib smrti. Na tem slovenskem braniku so našli svoje poslednje prebivališce številni vojaki s poreklom od Baltskega morja do Sicilije.

Škabrijel je predstavljal zadnji oporni steber obrambe, saj bi njegova izguba pomenila, da je napadalcem odprta pot na Trnovsko planoto, v Vipavsko dolino, v Postojno in tudi v Trst. Velik del slovenske domovine bi bil tako na milost in nemilost prepušcen italijanskemu napadalcu. Tega sta se dobro zavedali obe strani in prav zato je Škabrijel postal osrednje bojišce v 11. soški bitki. Postal je resnicno Hrib smrti in Hrib junaštva!

24. Velikega Srpana 1917 je zacela italijanska armada z odlocilnim bojem za Škabrijel. Dva polka italijanske brigade Palermo, sta poskušala dvanajst krat v dvanajstih urah zasesti obrambne poloaje na Kramarci in Sv, Katarini. Brez uspeha.

Naslednji dan so italijanske baterije obstreljevale poloaje branilcev od jutra do druge ure popoldan. Temu je sledil napad pehote proti severozahodnemu delu Škabrijela. Prišlo je do boja prsa na prsa, pri cemer so se vojaki bojevali s kopiti pušk, bajoneti, bodali, rocnimi granatami, okovanimi kiji in z vsem kar so lahko vzeli v roke. Boj se je širil navzgor od skale do skale, za vsak kvadratni meter, cez koto 526 m in naprej po grebenu proti vrhu Škabrijela. Izgledalo je e, da bodo Italijani vendarle zavzeli vrh hriba. Tedaj pa so se v štirih silovitih protinapadih proti njim pognali Štajerci 87., Celljskega pešpolka in pregnali Italijane s Škabrijela.

V naslednjih dneh je bojevanje za Sveti Gabrijel postajalo vse srditejše in brez premora. Napadi so se ponavljali neumorno, brez predaha, vmes pa je bobnel neprestan ogenj v obliki eksplozij min in treskov granat. Italijanski brigadi Palermo sta sledili še dve brigadi, Messina in Avellino. Poloaje Celjskega pešpolka so Italijani napadli kar v sedmih zaporednih valovih, vendar so bili vselej odlocno odbiti. Pobocja Škabrijela so bila na gosto posuta z mrtvimi in ranjenimi, ki so jih šele ponoci sanitejci zvlekli v zavetje.

Ves dopoldan 28. Velikega Srpana so Italijani ponovno ves dopoldan s topovi bruhali na Škabrijel. Pobocja so obstreljevali tudi z minometi kalibra 400 mm, ki so jih priceli uporabljati v vojski prav leta 1917 in so ob eksploziji naredili tri metre globok ter deset metrov širok krater. Na Kraškem, skalnatem terenu, je bilo to oroje še bolj strahotno, saj je poleg drobcev mine ob eksploziji okrog letelo še ogromno drobnega kamenja, ki je bilo prav tako hudo nevarno.

29.8. zvecer so Italijani po štirih dneh neprestanih spopadov, vendarle uspeli zasesti del avstrijskih poloajev. Bil je to en okop na severnem delu kote 526 m na Velikem hribu, zahodnem pobocju Škabrijela. e v naslednji noci so slovenski bojevniki, pripadniki 87. Celjskega polka odvzeli napadalcem nekatere predhodno osvojene poloaje. Pri tem so enote tega polka zajele tudi cez sto Italijanov.

Naslednji dan so nekajkrat številcnejši italijanski napadalci ponovno zavzeli okrog dvesto metrski odsek avstro-ogrskih poloajev. 31.8.1917 so Italijani vnovic silovito napadli po vec urni topovski predpripravi. Uspelo jim je nekoliko razširiti zavzeto ozemlje na Velikem hribu.

2. Kimavca je topniški ogenj vendarle malo pojenjal. Na obrambnih poloajih so še vedno vztrajali hrabri branilci 87. Celjskega polka, ki jim je ponovno uspelo zoiti zavzeto italijansko ozemlje na Velikem hribu. Tudi ta vecer so uspešno odbili Italijane. Poloaj se je vendarle nekoliko umiril in koncno so lahko hudo krvavece in zdesetkane enote legendarnega slovenskega polka zamenjali s novimi sveimi silami. Po bojih na Škabrijelu je ostalo v 1. bataljonu ivih le še 185 mo, v drugih bataljonih pa ni bilo nic bolje. Na Škabrijelu so bili bitko trije bataljoni tega polka in vsak je štel okrog 800 mo. Naborni okoliš 87. Celjskega polka je obsegal celjski okraj s Ptujem in Pohorjem. Kar 95 odstotkov njegovega moštva so sestavljali Slovenci! Polku je bil pridruen še 9. bataljon graškega polka poljskih lovcev, v katerem je bilo prav tako precej Slovencev. Celjski 87. pešpolk je veljal za eno najboljših enot avstro-ogrske armade. Prav njihovemu junaštvu, neizmerni hrabrosti in trdovratni uspešni obrambi poloajev na Škabrijelu, je pripisati, da so poveljnika njihove 18. brigade, polkovnika Vladimirja Laxa, odlikovali z visokim odlicjem Marije Terezije.

Kar dva zgodovinopisca Veith in Weber sta zapisala da je »87. pešpolk uspešno prestal najhujši boj, kar jih je kadarkoli bojevala katerakoli avstrijska enota«! Priznanje, ki pomeni resnicno ogromno. Nanaša se namrec na celotno avstro-ogrsko vojaško zgodovino! Izmed vseh narodov, ki so sodelovali v avstro-ogrski vojski v vsej njeni zgodovini, Nemcev, Cehov, Poljakov, Slovakov, Madarov, Hrvatov, Furlanov, Bošnjakov in Srbov, je ta cast doletela prav Slovence! In nam Slovencem so nato v vseh takšnih in drugacnih Jugoslavijah vcepljali v kri, da nismo vojaški narod. V nebo vpijoca in nezaslišana krivica, ki pa nam je bila posredovana z namenom, da nas naredi nesposobne za odpor proti raznarodovanju. Tudi tokrat, kot e velikokrat pred tem brez uspeha!

Izcrpane in zdesetkane enote Celjskega pešpolka so zamenjali prav tako slovenski fantje in moje iz 2. gorskega strelskega polka imenovanega tudi Slovenski planinski polk. Vec kot 90 odstotkov moštva so sestavljali prav Slovenci. Ta polk je bil naslednik 27. domobranskega polka iz Ljubljane, ustanovljen pa je bil leta 1901. Bojeval se je sprva v Galiciji, nato pa je krvavel zlasti na Doberdobu.

Vojak 2. gorskega strelskega polka, Ivan Maticic opisuje zamenjavo svojih štajerskih rojakov: » Navkreber ene ukaz naša krdela. Cez groblje in skale, cez razsekana debla, cez trupla, cez jame, cez ico in trnje. Plinska maska jim zastira vid, od razetih teles puhti vrocina, izpod maske in jeklene celade curlja znoj. Pod vrhom so naši okopi, razsute groblje in prsobrani, za katerimi di nekaj poblaznelih ljudi iz 87. (Celjskega) polka. Ti so se izmotali ven in jo hitro ubrali dol, z njimi tudi lae ranjeni, a tee ranjene so podpirali tovariši in jih spravili dol. Sigurnejša je pot s tovariši, kot cakati na sanitejce. «.

4. Kimavca 1917, so italijanske enote ponovno napadle Škabrijel. Tokrat so pri napadu sodelovale italijanske posebne enote – arditi. To so bili sami izbrani prostovoljci, posebej izurjeni naskakovalni oddelki, pripravljeni na boj prsa na prsa. Razlikovali so se od ostale pehote tudi po svojih drugacnih uniformah. Namen arditov je bil, da prvi naskocijo sovrane poloaje, prebijejo obrambno crto in prodrejo v blinje zaledje. Za njimi naj bi napredovala ostala pehota, ki bi dokoncno dotolkla nasprotnika in ga vrgla s Škabrijela.

Polkovnik Giuseppe Bassi, ki je poveljeval stotnijam arditom, je pri Solkanskem mostu cez Soco zbral svoje moštvo in ga nagovoril: » Arditi! Za vas sem prihranil najbolj junaško in najvecje dejanje v tej vojni….Zaupam rezilu vaših bodal, moci vaših rok, neprekosljivemu junaštvu vaših prsi. ..Naši armadi in domovini boste priborili hrib, ki kot branik stoji na naši poti proti Trstu. Stoletni sovranik z njega opazuje Gorico…Vam je dana cast, da zmagate v najbolj nevarnem tveganju...Cez nekaj dni bodo vsa Italija, vsi v vojnah padli velikani vseh obdobij gledali na vas. Preprican sem, da se boste vrnili s hriba kot zmagovalci ali se ne vrnete vec.«. Kljub tem borbenim besedam ter pozivom da Italiji priborijo tisocletno slovensko zemljo, so se arditi vrnili kot poraenci, veliko pa se jih dejansko niti ni vrnilo!

4. Kimavca zjutraj, se je napad zacel. Italijansko topništvo je obstreljevalo Škabrijel iz Gorice, Sabotina, Svete gore, Oslavja in iz Grgarske kotline. Silovit ogenj, ki je pokrival dobesedno vsak kvadratni meter zgornjega predela Škabrijela in njegovo okolico, naj bi unicil vse, kar bi lahko pehoto oviralo pri naskoku ter ji dejansko utrl pot. Ob 5.45 uri, po topovski predpripravi, so arditi napadli z vso mocjo. V nekaj minutah so v teku premagali t.i. mrtvi prostor in pregazili prvo linijo, ki so jo branili le redki izvidniki. Italijansko topništvo je medtem še vedno obstreljevalo Škabrijel, vendar takrat le še njegov vrh. Arditi pa so pred seboj kar naprej metali rocne granate in branilci so bili zato prepricani, da topniška priprava še zmeraj traja. Naenkrat so se znašli Italijani pred kavernami, v katerih je vecina branilcev poiskala zaklon pred topniškim obstreljevanjem. Arditi so blokirali izhode iz teh kavern in nasprotnika prisilili k vdaji. Kdor ni dvignil rok, so ga brez milosti takoj zabodli. Ujetnike so takoj prepustili pehoti, ki je napredovala za njimi ter z vso naglico krenili proti severnim pobocjem Škabrijela. Boj se je kmalu razširil po vsem hribu. Ko je e skoraj izgledalo, da bodo Italijani koncno zasedli Škabrijel, pa je prišlo do nenavadnega preobrata. Del branilcev se je uspešno prikril v topniški kaverni, ki je arditi niso opazili. Nenadoma so topnicarji priceli obstreljevati napadalce v hrbet. Takrat je tudi preostalo avstrijsko topništvo sproilo zaporni ogenj nekje v sredo hriba. Italijanska pehota, ki je prodirala za arditi, je bila s tem odrezana od cela. Arditi pa so se znašli v strahotnem peklu topniškega obstreljevanja. Zacel se je tudi silovit protinapad branilcev, ki se je koncal okrog 16. ure. Zdesetkane enote arditov so se morale umakniti na greben hriba.

Mnenja glede te bitke se pri obeh straneh razlikujeta. Italijani trdijo, da jim je uspelo zasesti vrh hriba Škabrijel, medtem ko Avstrijci trdijo, da vrh ni bil nikoli zavzet. Ob koncu boja so na vrhu Škabrijela dejansko bili avstrijski vojaki, italijanski pa so se nahajali nekoliko nije na koti 552 m in na Velikem hribu. Izgube so bile na obeh straneh strašanske. Italijanska 11. pehotna divizija je na primer izgubila kar tri cetrtine svojega moštva. Avstrijci so bili preseneceni in jih je italijanski napad dosegel prav v trenutku, ko so menjavali vecino svojih bojnih enot na Škabrijelu. Vecji del 87. Celjskega polka je bil e zamenjan, tako da so v bojih sodelovali le njegovi deli. V celoti je sodeloval 2. gorski strelski oz. Slovenski planinski polk ter dva polka 106. crnovojniške pehotne divizije, ki sta istega dne prispela na bojišce. Ta dva polka sta bila skoraj v celoti razbita, vec kot polovica moštva pa je padla v italijansko ujetništvo na poloaju pri koti 552 m.

Boj se je nato nadaljeval kar naprej še 5. in 6. Kimavca. Italijanskim napadom so sledili protinapadi branilcev in to je trajalo vse do 12. 9.1917. V tem boju se je še posebej odlikoval slovenski castnik iz 1. cete 1. bataljona, 2. gorskega strelskega polka, porocnik Maks Peterlin. V kljucnem trenutku, ko je bila vsa tea obrambe hriba prav na ramenih 2. Gorskega strelskega polka (Slovenskega planinskega polka), je porocnik Peterlin s svojimi bojevniki z odlocnimi protinapadi zavrnil italijanske napadalce. Poveljnik stotnije Jezeršek ga je zato predlagal za Leopoldovo odlicje. Predlog za odlikovanje je sprejel in potrdil tudi poveljnik bataljona stotnik Zobernik. Ker pa poveljnik polka, generalporocnik Carl von Thuillieres (grof Monjoye in de la Roche), tega odlicja še ni imel, je bil porocnik Peterlin odlikovan le z redom eleznega kria III. stopnje, med tem ko je poveljnik polka prejel viteški kri Leopoldovega reda z lento in meci. Z redom eleznega kria III. stopnje so bili odlikovani še nadporocnika Ivan Mehle in Franc Svete ter porocnik Engelbert Podgornik. Precej vojakov je bilo odlikovanih z nijimi odlikovanji, npr. svetinjo za hrabrost, srebrno svetinjo ipd.

Takoj po koncanih bojih je na poveljstvo korpusa prišlo sporocilo, v katerem »je njegovo cesarsko-kraljevo apostolsko velicanstvo z globokim spoštovanjem, najmilostliveje, s posebnim zadovoljstvom in izrazi visokega priznanja, blagovolilo sprejeti na znanje porocilo o slavnih bojih, ki sta jih bojevala 87. (Celjski) pehotni polk ter 2. polk gorskih strelcev (Slovenski planinski polk) na Škabrijelu«.

V nekaj dneh bojev na Škabrijelu je v Slovenskem planinskem polku padlo 493 mo in castnikov, ranjenih je bilo 526, obolelih pa 124. Skupno je torej bilo iz boja izlocenih 1203 castnikov in vojakov. 7. Kimavca 1917 so imeli trije bataljoni Slovenskega planinskega polka skupaj le še 450 mo Pred njimi je smrt pokosila še vec njihovih štajerskih rojakov iz 87. Celjskega polka. Kri slovenskih fantov in mo, ki so se v avstrijskih uniformah borili na slovenski zemlji, za njeno obrambo in za svojo slovensko domovino, je prepojila Škabrijel. Avstro-ogrsko poveljstvo je zelo dobro vedelo, kdo se bo najbolj zagrizeno bojeval za slovensko zemljo, jo neutrudno branil in obranil. Zato so prav njih poslali tja in jim namenili to goro smrti!

12. kimavec 1917 ,je prinesel konec 11. italijanske soške ofenzive. Bitka se je tega dne koncala, toda boj za Škabrijel je trajal še nekaj dni. V teh dnevih je na Škabrijelu padlo okrog 25.000 Italijanov ter 15.000 avstro-ogrskih branilcev. Hrib je po nekaterih podatkih, v vseh teh dneh, naskakovalo okrog 80.000 Italijanov.

Nikoli jim ni uspelo zasesti tega branika slovenske zemlje! al pa so bile vse naše rtve zaman. Vsi padli in ranjeni slovenski fantje in moje so se zastonj hrabro bojevali za svojo zemljo! Kar Italijanom nikoli ni uspelo na bojišcu, jim je uspelo za zeleno mizo. S podlim trgovanjem, s prevaro in lami, z obljubo, s katero so zavezniki Italijanom za nagrado podarili slovensko ozemlje, so si ga ti brez boja prilastili po vojni. V drugi svetovni vojni jim ga je slovenski 9. korpus ponovno odvzel, a izdali so ga njihovi politicni voditelji. Ozemlje slovenskega Krasa, Trst, Slovenska obala od Debelega rtica do Trica, Gorica, del Brd, Beneška Slovenija, Rezija in Kanalska dolina so za zeleno mizo še enkrat nepravicno pripadli Italijanom.
~~~


Clara Leclerc's genealogical line shows that she was the daughter of Simon Leclerc and his wife Franciska Frenz. Simon Leclerc's father Peter born 5. 6. 1782 died 28. 3. 1856 is described with the name Leclere and is known to be the son of Peter Leclair. Change of name Leclerc to Leclere and Leclair points out additional changes whereby father of Mathias Leclair is known only as Peter Clair from Nimwegen in Holland.

This genealogical discovery clearly points out how quickly one name of Clair becomes Le Clerc.

For the researcher this creates some difficulties and shows that even this is not the last change in the name.

While Mathias Leclair was the son of Peter Clair and Margareta Rencken, Mathias had a son Jochan, who calls himself Jochan Clarius.

Research difficulties are not negligible. Here are some spellings of the name which originates out of Clair:

Claer, Claerr, Klaer, Kler, Claer, Clarius, Le Clere, Le Claire, Le Clair, and Leclerc, Clary.

Inspite of difficulties in spelling, starting with Peter Clair from Nimwegen in Holland, we learn that he married Margaret Rencken from Vallendar, daughter of Franz Gerhard Rencken. They had the following children:

Anna Margareta Clair
Matthias Clair
Peter Clair
Anna Clair
Gertrud Clair
Maria Clair and
Jochan (Clarius).

Peter Frenz was the son of Mathias Frenz and Anna Maria Roeser. Margareta Queng was the daughter of Nikolaus Queng and Agnes Klisserath.

Simon Leclerc and Franciska Frenz had the following children:

Clara Leclerc born 5.7. 1859
Agnes
Margaret
Franziska and
Susanna.

Clara Leclerc married Maximilian August Julian Huenermann.
Susanna Leclerc married his brother Friedrich Adolf Huenermann, born 17.06. 1865.

Clara Leclerc and Maximilian August Julian Huenermann had the following children:

1) Simon Franz Josef Huenermann married to Katharina Diedenhofen from Wittlich. They had 2 children:

a) Franz Josef Huenermann, born 1917 and
b) Arnold Huenermann, born 1922.

The second marriage of Simon Franz Josef Huenermann was to Helena Skoberne, daughter of Dr. Georg Skoberne, solicitor from Celje. Out of this marriage they had one son:

c) Herbert Huenermann, born 1927..

2) Franz Josef Huenermann died 9 days after birth.

3) Peter Paul Huenermann born in 1888, died in 1889.

4) Franziska Margaretha Huenermann married to Arnold Nim (Nimase) aus Enger.

5) Daughter, died at birth.

6) Anna Maria Huenermann (born 2.2. 1892), married to Franz Adolf Westen.

7) Johann Baptist Maximilian Huenermann, born 1893.

8) Karol Jezovnik, born 1896 was the son of Clara Huenerman, born Leclerc, and Lorenz Jezovnik of Velenje, Slovenia. Karol was a citizen of ex-Yugoslavia until his death in 1961)

9) Susanna Clara Huenermann, born 1898.

Anna Maria Huenerman, daughter of Clara Huenerman, born Leclerc, married Franz Adolf Westen, owner of Factory for Enameled Pots in Celje, Slovenia. The Factory for Enameled Pots, as well as numerous properties in Celje, Slovenia, were not returned to her heirs. All documentation for those properties and the factory are in existence. Anna Maria Westen, born Huenerman, was also the owner of Castle Sannegg and Ternau, which was registered under the name Anna Maria Huenerman at the Inheritence Court of Zalec. She died on February 27, 1964. Therefore, it is required that her inheritence should be returned to her legal heirs.

Peter Le Clair geboren am 1.9.1818, getauft am 2.9.1818
(Vallendar KB 3, S. 309)
Taufpaten: Peter Mueller und Elisabeth Hehn.
First marriage on 14.11.1840 to Katharina Sauer
Second marriage on 11.5.1847 to Anna Maria Klein
Third marriage on 23.10.1855 to Anna Maria Luxem
+12.8.1862
(Source: Rita Gauer, Bistumsarchiv Trier, Germany)

(Source: Dr. Andreas Alef, Bochum, Germany)
___________________

Peter Frenz was the son of Mathias Frenz and Anna Maria Roeser. Margareta Queng was the daughter of Nikolaus Queng and Agnes Klisserath.

Simon Leclerc and Franciska Frenz had the following children:

Clara Leclerc born 5.7. 1859
Agnes
Margaret
Franziska and
Susanna.